Na pot smo se odpravili v ponedeljek, 27. aprila, ob 4. uri iz Novega mesta. Osemdeset romarjev je prvi dan zaznamovala predvsem dolga vožnja do Vadovic, kamor smo prispeli proti večeru. Rojstna hiša svetega papeža Janeza Pavla II. nam je obudila zavest o veličini človeka, ki je z močjo Duha začel rušiti ne samo komunistični blok, ampak tudi številne druge pregraje med ljudmi, narodi in Cekvami. Slovenski narod pa se bi moral vedno spominjati tudi njegovega deleža pri osamosvojitvi domovine. Po ogledu smo imeli sv. mašo v farni cerkvi, ki je čisto zraven. Bili smo prijazno sprejeti. Domači župnik je romarje iz Slovenije večkrat vpletel v različne molitve in nagovore pri maši. Že tukaj pa se je potrdila napoved našega vodníka, da je Poljake med vsemi Slovani najtežje razumeti.
Naslednji dan smo se zapeljali do rudnika Vielička, ki ga upravičeno imenujemo svetovno čudo. To je rudnik kamene soli, z vsemi rovi velik blizu 250 km. Njegova posebnost je podzemna katedrala s solnimi umetninami in oltarji. Pokazali so nam tudi številne naprave, s katerimi so si rudarji pomagali pri svojem težkem delu. Besede »v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh« se tukaj kar same ponudijo v premišljevanje. Hkrati pomisliš na vse rudnike sveta, posebej najbolj nevarne na Kitajskem. O njih pripovedujejo, da se delo ne ustavi niti, ko rudarje zasuje. Na njihova delovna mesta že čakajo drugi. Redko pomislimo, da smo dnevno v stiku s predmeti, ki so delo sužnjev. Žal so se ti grehi zgodili tudi v Sloveniji in delavci za težaško delo niso bili plačani. V Bibliji je to eden največjih grehov.
Po obisku Vieličke smo si ogledali še Krakov, bili na grobu Favstine Kowalske in v Centru Janeza Pavla II. Preveč vsebine za skromen prostor, zato naj omenim samo ponos, s katerim smo si ogledovali veličastno novo cerkev v Centru Janeza Pavla II., ki jo krasijo mozaiki p. Marka Rupnika. Romarji smo strmeli nad lepoto in teološko globino teh umetnin.
Zadnji dan nas je čakal Auschwitz, ki je navidez kraj brez Boga, v resnici pa kraj, kjer je največ ljudi hkrati vstopilo v nebesa. Ob pogledu na tone človeških las, na gore kovčkov in otroških čeveljčkov, posebno pa ob vstopu v plinsko celico, ki je hkrati sprejela 700 ljudi in so jo napolnili večkrat dnevno, umolkne vsak jezik. Auschwitz je človeško dno, iz katerega vodi samo ena pot – Upanje. Drugega, kar ostane, obup nad človekom, ne moremo imenovati pot. Upanje v Rešitelja, ki ne sme biti od tega sveta, je edina alternativa. Kristjani smo izbrali Kristusa – Jakobovo lestev, po kateri so se možje, žene in otroci iz tega strašnega kraja vzpeli v nebo. Vse drugo je nihilizem ali kvečjemu agnosticizem.
S čustvenega in teološkega vidika je bilo primerno, da smo po Auschwitzu končali romanje v Čenstohovi. Črna Marija je Mati, ki je bila in bo s svojimi otroki še posebno takrat, ko je treba umreti.
Ob tako močni vsebini majhne organizacijske slabosti romanja nimajo posebnega pomena. Pa vseeno dobrohotno priporočilo agenciji: program naj ne bo prenatrpan. Romarji imamo radi dobro uro prosto za kosilo in pivo. Vodniki naj razlago čim bolj prilagajajo ljudem pred seboj. Hvala g. tajniku, ki je odlično zapolnil vrzel uradnega vodnika.
Tone Gnidovec