« Nazaj na prvo stran

Romanje slepih in slabovidnih na Zaplaz

17. maj 2013

V soboto, 18. maja 2013, so se na Zaplazu zbrali slepi in slabovidni ter njihovi spremljevalci na že tretjem zahvalnem romanju po romarskih krajih različnih slovenskih škofij. Pobudo je pred tremi leti dala ga. Marinka Drinovec, letošnjo organizacijo pa je prevzelo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto, s posebno prizadevno go. Nežko Furlan. Somaševanje duhovnikov je vodil škof Andrej Glavan. Pri maši so sodelovali slepi in slabovidni romarji. Zbrane pa sta nagovorila tudi predsednik društva iz Novega mesta, Janez Kermc in predsednik zveze Tomaž Wraber. Romarji so se zahvalili Bogu in Mariji za življenje in njegovo lepoto, ter za vse, kar so prejeli v preteklem letu.
Po maši je v cerkvi potekal tudi kratek kulturni program, nato pa je bila še priložnost za sproščeno druženje pred cerkvijo.

 

Škofov nagovor pri maši:

Dragi romarji!

Binkoštna sobota je danes. Smo pred velikim praznikom razlitja Svetega Duha. Cerkev je v teh dneh vneto klicala in molila skupaj z Marijo, v čast katere obhajamo tudi šmarnice: »Pridi, pridi Sveti Duh. Iz nebes na nas razlij, svoje luči svetli sij! Pridi, oče revežem, ki deliš darove vsem, pridi srcem svetla luč.«

Da osmislimo svoje življenje, nam je potrebna ta luč, ki sveti v srcu. Kaj je ta luč? Vera v Boga, ki je ljubezen, in v smisel mojega konkretnega življenja s takim in takim križem.

Mohorjeva družba je pred leti izdala 4 zajetne knjige z naslovom Leto svetnikov. Obsegajo preko 2500 strani. Če vzamemo katero koli teh knjig, obrnemo v njej katerokoli stran in izberemo katerega koli svetnika, nobenega ne bomo našli, ki bi ga posvetilo lahko in brezskrbno življenje. Nasprotno, imeli so težave s seboj, z ljudmi, s hudobnim duhom in vsakovrstnimi neprilikami. Vztrajali pa so v zvestobi Bogu in v ljubezni do ljudi, omagovali so pod težo križa, pa ponovno vstajali in začenjali.

V spisih svetega Frančiška Saleškega je naslednje premišljevanje o križih, ki nas v življenju doletijo: »Večna Božja previdnost je od začetka načrtovala, da ti naloži prav ta križ kot dragoceno darilo. Predno pa ti ga je poslal, ga je Bog s svojim vsevidnim pogledom pobožal, s svojim večnim razumom presodil, s svojo modro pravičnostjo preizkusil in s svojim ljubečim usmiljenjem ogrnil. Z obema rokama ga je tehtal, če ni morda prevelik ali pretežak zate. Potem ga je s svojim svetim imenom blagoslovil, s svojo milostjo mazilil, s svojo tolažbo presvetlil, nato pa še enkrat ocenil tvoj pogum. Tako prihaja zdaj ta križ iz nebes naravnost k tebi kot Božji klic in kot dar njegove usmiljene ljubezni, da ti pomaga postati, kar naj postaneš, in da boš v Bogu našel svojo izpolnitev.«

Pri tem pa velikokrat ne vemo, zakaj se je to in to zgodilo in zakaj je bilo dobro za nas.

Neka zgodba pripoveduje: Kmet je imel enega konja za obdelovanje polja in še ta mu je pobegnil. Prišli so sosedje in obžalovali njegovo nesrečo. Kmet je ostal miren in jih je vprašal: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Čez nekaj dni se je konj vrnil v spremstvu desetih divjih konj. Spet so prišli sosedje in mu čestitali k toliki sreči. Tudi tokrat jih je kmet mirno vprašal: »Kako pa veste, da je to sreča?« Naslednji teden je kmetov sin zajahal enega divjih konj, ki niso bili vajeni jezdecev. Padel je s konja in si zlomil nogo. Ko so sosedje spet obžalovali kmetovo nesrečo, jih je spet vprašal: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Kmalu za tem se je vnela vojna. Vsi mladi fantje so morali v vojsko razen kmetovega sina, ki se bojev zaradi zlomljene noge ni mogel udeležiti …

Zakaj tako in ne drugače, nam bo za marsikaj odgovorila večnost.

V življenju sem srečal kar precej slepih in slabovidnih, saj sem jih 20 let obiskoval in jih od blizu spoznaval. Koliko čudovitih in bogatih duš, globoko vernih sem srečal in se velikokrat vprašal, ali bi ti ljudje bili tako veseli, plemeniti, lahko bi rekel, srečni in sveti, če ne bi bili slepi. Med njimi je bilo tudi nekaj globoko ranjenih, zlasti če niso bili sprejeti od tistih, na katere bi lahko računali. Koliko drugih talentov je nekaterim Bog dal, ker jim je vzel zmožnost telesnega vida. V pevskem zboru sta bili dve slepi. Nista videli not, a malokdo se je tako hitro naučil tudi najtežjih pesmi kot prav onidve.

Tako je bilo pred 20, 30 in več leti. Morda mlajša generacija z bolj pomankljivo versko vzgojo ni več tako duhovno usmerjena.

Zgled, kako sprejemati preizkušnje tudi invalidnosti, so nam svetniki.

Marija, čeprav sveta že od samega spočetja, je bila poklicana na nenehno pot vere. Tudi ona, kot vsak kristjan, je razumela besede in dogodke evangelija postopoma, ko je pristala na Očetovo voljo in prehodila pot trpljenja. Ko je živela in ljubila, je bila deležna vedno večje luči.

Tudi Lojze Grozde, katerega 90-letnico rojstva in 70-letnico mučeniške smrti se letos spominjamo, je zrasel v pokončno in svetniško osebnost skozi številne težave od otroštva. Ni bil sprejet kot nezakonski otrok, zapostavljen, kot študent se je prebijal skozi revščino. A Bog ga je po drugi strani podpiral s tem, da mu je dal čudovite talente. Na njem se je uresničilo staro pravilo »per aspera ad astra« - »skozi trnje do zvezd« - do zvezd svetosti.

Dragi bratje in sestre!

Naj bo današnja maša in srečanje žarek veselja in novega upanja za vse. Zaupajte svoje veselje Materi, da ga okrepi in svoje težave, da vam jih bo izprosila pomoč, da jih boste lahko še naprej nosili.

Amen.