Na nedeljo Svete Družine, 28. decembra 2025, smo v novomeški stolnici s slovesnim bogoslužjem ob 16. uri sklenili Sveto leto 2025 in hkrati vstopili v novo pastoralno obdobje, ki ga bo zaznamovalo obhajanje 20-letnice ustanovitve naše škofije.
Pri sveti maši, ki jo je ob zaslužnem škofu msgr. Andreju Glavanu, kanonikih in duhovnikih ter diakonu daroval škof msgr. dr. Andrej Saje, so v navzočnosti številnih vernikov sodelovali pritrkovalci iz več župnij, združeni pevski zbori župnij Novega mesta, ministranti iz petih župnij, bogoslovca, narodne noše in predstavniki skupin, ki so imeli svoje stanovske svetoletne shode. Pri darovanju so ti predstavniki prinesli pred oltar simbolične darove.
Utrip svetega leta so ljudje lahko spremljali v objavah na internetnih straneh. Tam so informacije sicer hitro na voljo, a gredo tudi zelo hitro v pozabo, ker jih preglasijo nove objave. Zato se je Odboru za pripravo svetega leta 2025 zdelo primerno, da dogajanje povzame v knjižici, ki so jo navzoči dobili od izhodu.
Ob koncu svete maše smo še zadnjič skupaj molili po namenu svetega očeta za vse potrebe svete Cerkve, da bi izpolnili pogoje za odpustek, ker je s sklepno slovesnostjo svetoletnim cerkvam v škofiji ta privilegij ugasnil.
Po zahvalni pesmi je gospod škof slovesno začel Leto praznovanja 20-letnice škofije Novo mesto z besedami: »Komaj človek pride na cilj, se že ozira za novimi podvigi… Ob koncu Svetega leta pogledujemo proti okrogli obletnici Škofije Novo mesto, ki jo je ustanovi papež Benedikt XVI. 7. aprila 2006 in jo zaupal varstvu svetega Jožefa.
S tem slovesno razglašam začetek Leta praznovanja 20-letnice škofije Novo mesto, z osrednjo slovesnostjo, ki bo v soboto, 11. aprila 2026.
Naj se plamen upanja, ki ga je v nas prižgalo Sveto leto, v tem letu obhajanja okrogle obletnice naše škofije še bolj razplamti v srcih vseh vernih ljudi, da bomo kristjani svojim sodobnikom prepričljivo znamenje življenja v Duhu in dejavne ljubezni do bližnjih, kakor nas je učil novorojeni Odrešenik, Jezus Kristus, naš Gospod in Brat, ki z Bogom Očetom v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.«
Klavdio Peterca,
voditelj Odbora za jubilejno sveto leto 2025
Spoštovani gospod škof Andrej,
dragi sobratje duhovniki,
predstavniki župnij, bratje in sestre,
dragi romarji upanja!
Po škofijah na praznik Svete nazareške Družine sklepamo sveto jubilejno leto, v katerem je bila v ospredju krščanska krepost upanja kot moč za prenovo življenja Cerkve in sveta. Upanje razumemo kot aktivno in konkretno krščansko držo, povezano z usmiljenjem in pričevanjem v vsakdanjem življenju. Jubilejno sveto leto 2025 se bo v Rimu uradno končalo na praznik Gospodovega razglašenja oziroma svetih treh kraljev, 6. januarja 2026.
Tudi v novomeški škofiji smo v sozvočju z vesoljno Cerkvijo sveto leto dejavno doživljali. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki ste skozi vse leto z vero, zavzetostjo in predanostjo sodelovali pri njegovem uresničevanju. Zahvala gre duhovnikom, redovnikom in redovnicam, pastoralnim sodelavcem, prostovoljcem, animatorjem, župnijskim sodelavcem in vsem, ki ste pomagali, da je jubilejno leto res postalo čas milosti, sprave in duhovne prenove. Hvala vsem, ki ste odpirali cerkve, romarske poti in predvsem svoja srca.
Danes jubilejno leto zaključujemo, vendar se v resnici ne končuje. Kot Cerkev in kot posamezniki smo poklicani, da ga nadaljujemo – ne kot koledarski dogodek, temveč kot stalno notranjo držo vere in upanja, ki zaznamuje naše krščansko življenje.
Jubilejno leto – dar upanja za vso Cerkev
Na ravni vesoljne Cerkve je jubilejno leto znova okrepilo zavest, da je Cerkev romarsko ljudstvo, ki hodi skozi zgodovino z zaupanjem v Boga. Milijoni romarjev so v Rimu prestopili sveta vrata, se spravili z Bogom in med seboj ter na novo odkrili, da upanje ni iluzija, temveč je zasidrano v odrešeniku Jezusu Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.
V tem letu smo se poslovili od papeža Frančiška (2023–2025), ki je sveto leto, posvečeno krščanski kreposti upanja, napovedal in odprl. Med samim potekom jubilejnega leta je odšel k Očetu, kjer se je njegovo upanje v večno življenje dokončno izpolnilo. Za njim je papeško službo sprejel papež Leon XIV., ki nas spodbuja, naj krščansko upanje, ki temelji na konkretni Božji obljubi in zvestobi, da Bog hodi z nami, postane temelj za gradnjo mostov solidarnosti in zaupanja v vedno bolj razdeljenem, nemirnem in krutem svetu.
Romanja – pot vere in pot življenja
Tudi v naši novomeški škofiji smo jubilejno leto živeli zelo konkretno. Romanja v Rim in romanja po domačih svetiščih niso bila le zunanja znamenja, temveč globoka izkušnja vere. Romanje pomeni iti na pot rasti in spreobrnjenja, zapustiti udobje in sprejeti napor. Romarska izkušnja ni le dogodek, temveč je podoba življenja samega ter duhovne poti, ki je pogosto zahtevna in nepredvidljiva.
Posebej dragocena so bila stanovska srečanja, ki so pokazala, da evangelij nagovarja vsakega človeka v njegovem konkretnem življenju: npr. gasilce, ki služijo varovanju življenja in premoženja; pedagoge in vzgojitelje, ki oblikujejo prihodnost mladine; razvezane in ranjene, ki po preizkušnji iščejo novo upanje; kmete, ki živijo v tesnem odnosu s stvarstvom; podjetnike, ki nosijo odgovornost za delo in pravičnost. Na teh srečanjih se je utrjevalo naše škofijsko občestvo – Cerkev, ki hodi skupaj.
Sveta Družina – ikona upanja sredi preizkušenj
Današnja Božja beseda nam razodeva presenetljivo podobo Svete Družine. Evangelij po Mateju (Mt 2,13–15.19–23) nam ne kaže idilične družine, temveč družino, ki mora bežati. Izkusi strah, negotovost in izgnanstvo. Jožef, Marija in Jezus postanejo begunci.
S tem Bog stopi zelo blizu današnjemu človeku. Jezus se rodi v okolju, kjer za varnost ni poskrbljeno. Bog je tam, kjer je človek v nevarnosti, kjer beži, kjer trpi in kjer upa na novo prihodnost. Jezus je hotel pripadati takšni družini, da se nihče ne bi čutil izključenega iz Božje bližine in ljubezni.
Hkrati Sveta Družina ostaja družina upanja. Jožef posluša Boga in ukrepa. Marija v tišini zaupa. Jezus raste v okolju ljubezni kljub nepredvidljivim preizkušnjam. Upanje se ne rodi iz udobja, temveč iz zvestobe Bogu sredi negotovosti.
Družina – prostor vere, sprave in življenja
Prvo berilo iz Sirahove knjige (Sir 3,2–6.12–14) nas spomni na spoštovanje staršev in skrb za ostarele – za tiste, ki so včasih »skriti izgnanci« znotraj družin. Psalm opeva blagoslov doma, kjer se človek boji Boga. Apostol Pavel v pismu Kološanom (Kol 3,12–2) predstavi zelo konkreten program družinskega in občestvenega življenja ter izpostavi drže usmiljenja, potrpežljivosti, odpuščánja in hvaležnosti.
Družina je prvi prostor, kjer se človek uči vere in upanja. Papež Frančišek nas je večkrat spomnil na tri preproste, a odločilne besede, ki gradijo mir, toplino in pripadnost v družini: »Prosim, hvala in oprosti.« Te besede ustvarjajo prostor sprave in miroljubnih odnosov.
Božič – rojstvo upanja
Današnji praznik obhajamo v božičnem času. Gospodovo rojstvo je temelj našega upanja. Božič ni le spomin, ampak je dogodek, ki se nadaljuje. Bog se rodi v zgodovini, v družini, v človeški krhkosti. Vsako rojstvo otroka nosi v sebi odsev te skrivnosti: življenje je dar, ki razodeva, da je prihodnost odprta. Bog, ki se rodi v Betlehemu, nam pravi: ne boj se. Svet ni prepuščen naključju. Upanje ima obraz – obraz Deteta.
Pot vere v novo leto
V tem duhu upanja stopamo tudi v novo leto. Kot romarji upanja bomo nadaljevali pot vere, zaznamovano z zaupanjem, hvaležnostjo in odgovornostjo. Poseben trenutek nas, slovenske škofe, čaka januarja prihodnje leto ob obisku papeža Leona XIV. in dikasterijev Svetega sedeža v okviru obiska ad limina apostolorum. Ta obisk ne bo le poročilo o prehojeni poti v zadnjih letih, temveč priložnost za skupno razločevanje, kako oznanjati evangelij in ga dejavno živeti. Kam nas Gospod kliče danes? Kako naj kot Cerkev na Slovenskem še bolje služimo človeku, družini in družbi? Kako naj kot občestvo ostanemo romarji upanja v svetu, ki pogosto izgublja smer?
Pogled naprej
Ob sklepu jubilejnega leta zremo tudi k 20-letnici naše škofije, ki je bila ustanovljena 7. aprila 2006. To bo priložnost, da se s hvaležnostjo ozremo nazaj in z zaupanjem naprej. Zahvalili se bomo za strukturo naše krajevne Cerkve: za župnije, ustanove, gibanja, skupnosti in predvsem za vse ljudi, ki sestavljajo živo telo novomeške škofije. Ob tem bomo ob refleksiji življenja krajevne Cerkve začrtali pot za naslednje obdobje.
Naj nas na tej poti spremlja Sveta Družina. Naj bo naše življenje romanje vere. In naj upanje, ki se je rodilo v Betlehemu, ostane luč na naši poti – danes, jutri in v letih, ki prihajajo.
Amen.
