Po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega,«(Prim. Jn 13, 35), je Kristusova Cerkev od vsega svojega začetka do današnjih dni imela za eno svojih prvih nalog pomagati tistim, ki so v kakršnikoli stiski.
Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem. Komaj štiriletno so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV., kateremu je komaj štirinajst let stara rodila sina Hermana, kasneje pa še hčerki Zofijo in Gertrudo. Mož Ludvik ji je umrl v Otrantu leta 1227 na poti v Palestino,ko se je pridružil križarski vojski. Po moževi smrti je Elizabeta odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg, kjer je živela zelo skromno in se je javno odrekla vsemu posvetnemu blišču in bogastvu. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je s svojim denarjem zgradila bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Tako je kmalu postala priljubljena kot tolažnica ubogih in skrbnica lačnih, hkrati pa je gojila poglobljeno molitveno življenje.
Tako je sv. Elizabeta Ogrska do konca svojega kratkega življenja neumorno stregla ubogim in bolnim, ker si je dobesedno vzela k srcu Jezusove besede: »Karkoli boste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!«(Prim. Mt 25,40). Umrla je 17. novembra leta 1231, stara komaj 24 let. Na njenem grobu so se že naslednji dan po pogrebu začeli dogajati čudeži, zato jo je papež Gregor IX. že leta 1235 razglasil za svetnico. Kasneje so njene relikvije prenesli na Dunaj. Za svojo zavetnico so si jo izbrale številne dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas. Sv. Elizabeti so posvečene tudi nekatere kongregacije, med drugimi jo Frančiškanske tretjerednice častijo kot svojo patrono, v Nemčiji pa se po njej imenujejo elizabetinke, ki se posvečajo negi bolnikov.
Vir: Ognjišče
Pripravil: Franci Koncilija