Vesoljna Cerkev je na današnji dan postavila god sv. Efrema Sirskega, cerkvenega učitelja, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji. Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele, ko mu je bilo osemnajst let.
Bogoslovje je študiral v zavodu, ki ga je ustanovil škof Jakob v Nisibisu, vendar ni bil posvečen v duhovnika, temveč samo v diakona. Umaknil se je v mesto Edeso. Najprej je v njeni okolici živel kot puščavnik v skalni votlini, kjer je bil zelo spoštovan zaradi pobožnosti in učenosti, predvsem pa zaradi izrednega pesniškega daru. Kmalu je zapustil puščavniško življenje in začel poučevati na šoli v mestu, kjer je napisal večino svojih asketskih del. Za pisateljevanje je bil zelo nadarjen. Poglabljal se je v Sveto pismo in z globokim razmišljanjem uspešno zavračal takratne krive nauke, kot so bili gnosticizem, manihejizem in arijanizem. Znal je tudi razlagati nesmiselnost takrat zelo razširjene astrologije in druga praznoverja, ki so begala kristjane. Znani so njegovi Govori o veri, vendar Efremu ni bilo veliko do tega, da bi se izgubljal v polemiki, marveč je nasproti krivim naukom postavljal podobo prave vere s pravilno razlago Svetega pisma. Sv. Efrem je veliko svojih razlag podal tudi v pesniški obliki, zato so mu Sirci dali častni naslov »Harfa Svetega Duha«. Efrem je zdaj edini svetnik sirskega jezika, ki mu je katoliška Cerkev, šele leta 1920 priznala čast cerkvenega učitelja. Sv. Efrema upodabljajo kot pišočega učitelja s knjigo ali zvitkom v roki. Umrl je 9. junija leta 373 v svoji votlini.
Vira: Ognjišče in Leto svetnikov II.
Pripravil: Franci Koncilija