Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob srečanju svetopisemskih skupin in bralcev Božje besede v svetem letu upanja pri svetem Lenartu v Novem mestu 15. novembra 2025
Dragi bratje in sestre, spoštovani g. župnik Janez Jeromen, pobudnik tega srečanja,
dragi bratje frančiškani, ki ste nam prijazno odprli vrata svojega samostana in vsi zbrani člani svetopisemskih skupin ter bralci Božje besede. »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa!« (2 Kor 1,12)
S temi besedami apostola Pavla bratom v Korintu vas pozdravljam v tem svetem letu, ki ga Cerkev obhaja kot jubilejno leto upanja. Hvaležen sem, da se srečujemo kot skupnost, ki živi iz Božje besede, jo bere, premišljuje in prenaša v življenje. Hvala vsem, ki zvesto oznanjate Božjo besedo pri bogoslužju in jo delite v svetopisemskih skupinah ter družinah.
Svetopisemsko upanje je dar in naloga. Upanje je ena temeljnih kreposti krščanskega življenja. Ni le čustvo ali želja, temveč je dar, ki izvira iz vstajenja Jezusa Kristusa. V svetu, kjer se pogosto zdi, da prevladujejo strah, negotovost in pesimizem, nas jubilejno leto vabi, da se znova učimo živeti iz upanja, ki ima svoje korenine v Bogu.
Upanje ne razočara, pravi apostol Pavel, »ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5). Upanje ni beg iz stvarnosti, ampak moč, ki nam omogoča, da vztrajamo v preizkušnjah, da ne podležemo obupu in da v drugih prebudimo pogum za življenje.
To leto je priložnost, da se kot posamezniki in kot Cerkev ustavimo, se zazremo vase in znova utrdimo v zaupanju, da Bog vodi zgodovino. Njegova navzočnost ni vedno vidna, a nikoli ne manjka. Upanje je most med sedanjostjo in večnostjo, med našo krhkostjo in Božjo zvestobo.
Božja beseda je temelj vere in vir upanja. Svetopisemske skupine in bralci Božje besede imate v Cerkvi posebno poslanstvo. S svojo zvestobo Božji besedi pomagate, da postaja živa in učinkovita v naših župnijah. Božja beseda nas uči, kdo je Bog in kdo smo mi. Odkriva nam, da smo poklicani k življenju, k svetlobi, k ljubezni in k delovanju vdobro nas in naših skupnosti.
»Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod« (5 Mz 30,19). Ta Mojzesova beseda je tudi danes izziv za vse nas, še posebej v času, ko smo pogosto postavljeni pred etične odločitve, ki se dotikajo svetosti življenja.
Sveto pismo nas utrjuje na poti k življenju. V teh dneh se kot družba srečujemo z razpravami o zakonu o pomoči pri samomoru, ki je v globokem nasprotju z našo vero in s krščanskim razumevanjem človeka. Sveto pismo nas jasno vabi, da se odločamo za življenje. Ne za smrt, temveč za podporo življenju. Bog je tisti, ki daje življenje, in samo On je njegov Gospodar.
Ko se človek znajde v trpljenju, bolečini ali samoti, ga vera vabi, da ne izgubi dostojanstva in ne zapade v obup. Naša naloga kot kristjanov ni, da bi odobravali smrt ali pri njej pomagali, ampak da bi stali ob trpečih, jim ponudili roko sočutja in spremstva. To je pristno evangeljsko upanje: stati ob drugem, tudi kadar ni rešitve, biti priča Božje navzočnosti v temi. Kristjan ve, da življenje ni njegova lastnina, s katero bi lahko razpolagal po lastni volji, temveč dar, zaupan nam v varstvo.
Božja beseda je moč, ki prenavlja srca. Ko jo beremo, vstopamo v živi odnos z Jezusom Kristusom. Ni dovolj, da jo poslušamo le ob nedeljah; vabljeni smo, da jo beremo tudi doma, sami ali skupaj z družino. Kakor pravi sveti Hieronim:»Nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa«. Če želimo poznati Kristusa, ga moramo srečevati v njegovi Besedi.
Božja beseda nas uči poslušanja – najprej Boga, potem drug drugega. V času hrupa in razpršenosti nas uči tišine, da bi lahko slišali, kaj nam Gospod govori v srcu. Svetopisemske skupine niso le študijski krožki, temveč prostor duhovne rasti in medsebojne podpore. Tam se učimo potrpežljivosti, razumevanja, molitve in skupne hoje za Kristusom.
Božja beseda je tudi vir miru in notranje moči. Ko nas življenje preizkuša, nam daje smer in tolažbo. Njene besede so kakor svetilka, ki sveti v temi (Ps 119,105). Kolikokrat so se ljudje v najtežjih trenutkih oprli na vrstico iz psalma ali evangelija in v njej našli moč, da vztrajajo!
Branje Svetega pisma nas vodi k notranji prenovi. V njem odkrivamo zgodbo Božje zvestobe, ki se ne ustavi niti ob naši neveri. Vsaka stran Svetega pisma je prežeta s sporočilom ljubezni: Bog ne obupa nad človekom.
Berimo Sveto pismo z vero, s srcem in z odprtostjo. Ne bojte se težkih odlomkov – prav tam se pogosto skriva beseda, ki vas bo nagovorila. Uporabljajte metode, kot je Lectiodivina, ki nas vodi od branja k premišljevanju, molitvi in delovanju. Naj bo Božja beseda vsakodnevni kruh, ki hrani našo dušo in daje smer življenju. Ko se z njo hranimo, se spreminjamo – postajamo bolj podobni Kristusu, ki je živa Beseda Očeta.
Dragi bratje in sestre, v tem svetem letu upanja bodimo pričevalci življenja in oznanjevalci upanja. Vztrajajmo v veri, bodimo blizu tistim, ki trpijo, in delimo z drugimi luč, ki jo prejemamo iz Božje besede. Izberimo življenje — v veri, v ljubezni, v upanju. Naj nas spremljajo besede psalmista: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi« (Ps119,105).