Šmihelski župljani smo se v soboto, 23. avgusta, podali na romanje v svetoletno cerkev svetega Petra v Črnomlju. Nekateri smo se na romanje odpravili s kolesi nekateri peš.
Ob poti smo se ustavili in molili pri kapelicah in v cerkvi na Uršnih selih ter v župnijski cerkvi v Semiču. Kolesarske sekcije romanja se je udeležil tudi škof Andrej Saje, ki nas je pri sveti maši v Črnomlju nagovoril in ob dnevni božji besedi spodbudil k zavzetemu življenju po veri. Pred začetkom svete maše smo se romarji zbrali pred cerkvijo, kjer je sledil kratek spokorni obred, nato pa je bila možnost opraviti sveto spoved in prejeti svetoletni odpustek, za kar smo tudi skupaj zmolili po namenu svetega očeta.
dr. Štefan Hosta
+++
Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta na svetoletnem kolesarskem romanju župnije Novo mesto Šmihel v svetoletno cerkev v Črnomlju v soboto, 23. avgusta 2025
Berila dneva: Rut 2,1-3.8-11;4,13-17; Mt 23,1-12
Spoštovani bratje in sestre, dragi romarji!
Danes smo se s kolesi podali na pot iz župnije Novo mesto – Šmihel do svetoletne cerkve v Črnomlju. Na prvi pogled bi kdo rekel: »To je pač kolesarski izlet, prijetna športna dejavnost v naravi.« Pa vendar, v veri vemo, da je romanje nekaj veliko več. Je pot srca, pot duha, pot od vsakdanjega življenja k Božji navzočnosti. Ko romamo, ne spreminjamo le kraja, temveč se preobražamo sami. To je pomen romanja: notranja pot spreobrnjenja, ki nas vodi k Bogu.
Tudi Sveto pismo govori o romanjih. Spomnimo se Abrahama, ki mu je Bog rekel: »Pojdi iz svoje dežele, od svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1 Mz 12,1). Abraham je postal »aramejec, ki tava« (5 Mz 26,5), romar, človek na poti, ki je zaupal Božji obljubi. Enako Jezus: njegov javni nastop je nenehna hoja – od Galileje proti Jeruzalemu, kjer se dopolni odrešenjsko delo. Učence kliče, naj hodijo za njim, in to je klic, ki še danes odmeva tudi v naših srcih.
Današnje berilo iz Rutine knjige nas uči, da je vsako romanje tudi pot srečanja. Ruta, tujka, je našla milost pri Boazu, ker je zapustila svoje in se podala k novemu ljudstvu. Njena pot je bila blagoslovljena – iz nje se rodi rod, ki bo dal kralja Davida, in s tem prednika našega Odrešenika. Tako tudi naše romanje – čeprav kratko v kilometrih – postane del Božje zgodovine, ko se odpremo srečanju z Njim in med seboj.
Psalmist nas opogumlja: »Blagor vsem, ki se bojé Gospoda in hodijo po njegovih potih« (Ps 128). Blagor torej romarjem! Ne zato, ker bi bili močnejši ali boljši, ampak ker zaupamo v Gospoda in smo pripravljeni stopiti na pot. Vsak zavoj ceste, vsak vzpon, vsaka kaplja znoja postane molitev, če ga darujemo Bogu.
Evangelij pa nas usmerja k dvema ključnima besedama: ponižnost in služenje (Mt 23,1-12). Jezus opozarja na nevarnost praznega religioznega nastopaštva – ko nekdo veliko govori, a ne živi po tem, kar oznanja. Kolikokrat tudi mi pademo v skušnjavo, da bi vero nosili kot zunanje znamenje, namesto da bi bila notranja moč! Kristus pa pravi: »Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.« Romanje nas uči prav tega: ponižnosti. Na kolesu smo vsi enaki – ni pomembno, kakšen naziv nosimo, koliko imamo, kakšno službo opravljamo. Pomembno je, da vrtimo pedale skupaj, drug drugemu pomagamo, ko kdo zaostane, in da vemo, da cilj ni v naši moči, temveč v Božjem daru.
Bratje in sestre, svetoletno romanje je tudi znamenje upanja. Papež Frančišek v pismu za jubilejno leto pravi, da romanje pomeni tudi prehod meje – iz sebe, iz zaprtosti, iz udobja – v odprtost, v novo življenje, v svetost. Tudi mi smo danes prestopili mejo – iz domačega Šmihela v Črnomelj. A še pomembnejša meja, ki smo jo vabljeni prestopiti, je meja naših src: da postanemo bolj odprti za Boga, za sočloveka, za uboge in potrebne.
Kaj to pomeni konkretno v našem življenju?
Ko danes vstopamo v svetoletno cerkev, se zavedajmo: vrata niso samo zid, skozi katerega stopimo, temveč simbol Kristusa, ki pravi: »Jaz sem vrata; kdor stopi skozme, se bo rešil« (Jn 10,9). Vsak prehod skozi ta sveta vrata je znamenje naše odločitve, da želimo hoditi za Njim. Danes imamo tudi priložnost, da v sklopu romanja in v svetem jubilejnem letu prejmemo zakrament sprave in smo deležni svetoletnega popolnega odpustka.
Naj bo to romanje za vsakega izmed nas priložnost za obnovo. Obnovimo svojo vero, da je Bog res z nami. Obnovimo ljubezen do Cerkve in župnije, da se bomo čutili povezani kot bratje in sestre. Obnovimo upanje, da nobena težava ni prevelika, če jo nosimo skupaj in če jo izročimo Bogu.
Dragi romarji, danes nas Jezus kliče, naj bomo ponižni in služabniki. Naj bo kolo, s katerim smo prišli, simbol tega: ni prestižno vozilo, je preprosto sredstvo, ki pa nas zvesto nosi naprej. Naj bo tudi naše življenje tako: preprosto, zvesto, naravnano v služenje. Naj nas drugi prepoznajo kot ljudi, ki znajo pomagati, ki znajo poslušati, ki znajo stati ob strani.
Ko se bomo vračali domov, naj nas spremlja zavest, da nismo ostali isti. Romanje vedno nekaj spremeni. Čeprav bomo spet hodili po znanih cestah, naj bo naše srce novo. Naj bo polno hvaležnosti, veselja in pripravljenosti, da živimo kot romarji vsak dan – na poti k Bogu, skupaj z brati in sestrami.
Naj nas na tej poti spremlja Marija, Mati Cerkve, ki nas uči ponižnosti in odprtosti za Božjo besedo. Naj nas spremlja tudi zgled vseh svetnikov, ki so hodili pred nami. Naj bo naše življenje vedno usmerjeno v tisto, kar je največje: v ljubezen, ki nikoli ne mine.
