Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob podelitvi službe akolitata bogoslovcu Davidu Pirnarju v župnijski cerkvi svetega Jerneja v Šentjerneju na god blaženega Lojzeta Grozdeta, 27. maja 2025.
Dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se na god blaženega Alojzija Grozdeta (1923–1943), mučenca evharistije in vere. 13. junija letos bomo obhajali 15 let od njegove razglasitve za blaženega. Grozdetova pot je pot svetosti, prepojena z vsakodnevno molitvijo, tihim trpljenjem in gorečo ljubeznijo do Kristusa. Prav na ta dan, ko se spominjamo tega svetniškega fanta z Dolenjske, prejema David Pirnar službo akolita, ki predstavlja korak bližje oltarju, korak bližje tistemu središču, iz katerega se napaja življenje Cerkve: k evharistiji.
Lepo pozdravljam domačega župnika Janeza Rihtaršiča, ki nas je sprejel v župnijski cerkvi v Šentjerneju, v kateri že stoletja odzvanja beseda evangelija in hvalnica Bogu. Lepo pozdravljam navzoče duhovnike, posebej gospoda Martina Zlobka, rektorja ljubljanskega semenišča s člani vodstva te ustanove, ki slovenske bogoslovce spremlja na poti duhovne rasti in razločevanja poklicanosti.
Pozdrav vsem vam, dragi verniki – domači iz te župnije, iz drugih župnij, še posebej pa staršem, družini, prijateljem in domačim bogoslovca Davida. Dobrodošli vsi, ki danes želite s svojo molitvijo in prisotnostjo izraziti podporo ter hvaležnost Bogu za njegov poklic.
Služba akolita je v Cerkvi zadnja stopnja pred diakonskim in duhovniškim posvečenjem. Beseda izhaja iz grškega izraza akolythos. Ustrezni glagol pomeni iti za Gospodom in ga posnemati. Akolit je tako služabnik evharistije in s tem oltarja. Je spremljevalec pri evharističnem bogoslužju in tisti, ki hodi za Kristusom.
Gre za Gospodom, ki je pri zadnji večerji rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Akolit stopa bližje tej skrivnosti, da bi jo ljubil, da bi ji služil, da bi jo ponotranjil in iz nje živel. Služenje oltarju ni častna naloga, ampak način življenja, ki kliče po notranji preobrazbi.
V tem duhu nam današnja Božja beseda, – posebej Pavlov poslovilni govor iz Apostolskih del (Apd 20,17–27) – daje veliko v razmislek. Apostol Pavel, utrujen od mnogih poti, preganjanj, a tudi zvest in vdan, govori starešinam Cerkve v Efezu: »Služil sem Gospodu s ponižnostjo, s solzami in preizkušnjami.« To ni bleščeča biografija uspešnega govornika. To je srce pastirja. To je zrcalo služabnika. To je zgled vsakemu, ki želi služiti v Kristusovi Cerkvi.
Pavel se zaveda, da ga čaka križ – vendar ne obupa. »Zdaj pa grem v Jeruzalem, zvezan v duhu, ne da bi vedel, kaj me tam čaka.« In vendar – zaupanje ne popusti. Dragi David, dragi bratje v duhovniški službi in vsi verniki! Resnična, globoka in osebna vera nas ne zaščiti pred stiskami, ampak predstavlja neusahljivi, brezdanji izvir moči sredi njih. Verovati pomeni, da v srcu ostanemo zvesti Gospodu, četudi se pred nami vrata zaprejo ter ostanemo nerazumljeni in sami, osamljeni.
Evangeljski odlomek Božje besede iz Janezovega evangelija (Jn 17,1–11), je Jezusova velikoduhovniška molitev – molitev pred trpljenjem in smrtjo na križu. Jezus govori z Očetom – ne iz obupa, ampak iz polnosti: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe.« V tej molitvi se skriva jedro Jezusovega poslanstva: razodeti Očeta. In Oče nam daje Sina, ki se v evharistiji daruje za nas.
Jezus moli: »Tvoji so bili in si mi jih dal.« Vsak izmed nas, bratje in sestre, je podarjen od Očeta. Cerkveno občestvo ni množica posameznikov, temveč družina, ki ji je Kristus dal poslanstvo: razodevati Očetovo ljubezen v svetu. In ravno to je naloga služabnika Cerkve – razkrivati to ljubezen v dejanjih, molitvi in v ponižnem sledenju Kristusu.
Dragi verniki, vi ste Božje ljudstvo, poklicani k svetosti, poklicani k rasti v veri. Današnji dan je dan veselja tudi za vas. Zakaj? Ker Cerkev na novo in na prerojen način zaživi, ko se rojevajo novi poklici.
Poklic Davida ni njegov osebni projekt. Je sad molitve, domače vzgoje, župnijskega občestva in Božje milosti. Molimo zanj in drug za drugega, da bomo znali svoje življenje vedno znova polagati na oltar – kot prošnjo, kot zahvalo in kot žrtev ljubezni.
Na tem mestu ne moremo mimo našega blaženega Alojzija Grozdeta. Kako zelo je ljubil evharistijo! V času, ko je bilo zaradi vihre druge svetovne vojne pri nas in marsikje drugod po svetu življenje razdrobljeno in nevarno, je Grozde vsak dan prejemal obhajilo. V posvečenem kruhu je iskal in tudi najdeval notranjo moč in mir. Ko je moral svojo vero potrditi s krvjo, ni omahoval. Umrl je kot pričevalec za Resnico. Danes nas spominja: tudi v času negotovosti, v času, ko vera postaja predmet dvoma in posmeha, ostanimo zvesti. Evharistija je moč, ki jo potrebujemo.
Tukaj se navezujem tudi na misli našega novega svetega očeta Leona XIV., ki nas v svojih prvih nagovorih vabi, naj ostanemo zasidrani v Kristusu. Govori o Cerkvi, ki mora znova rasti iz evharistije – ne iz načrtov, ne iz moči, ampak iz molitve in daritve. Poudarja, da evharistija ni dodatek k veri, temveč je njeno središče. Kjer je evharistija, tam je srce Cerkve.
Dragi David, danes ti Cerkev zaupa službo, ki ni mišljena kot priznanje, temveč zaupano poslanstvo. Tvoja roka bo ljudem prinašala Najsvetejše. Naj bo tvoje srce najprej prostor, kjer prebiva Jezus. In vi, dragi verniki, podpirajte Davida z molitvijo. Naj vaša molitev rojeva nove duhovne poklice.
Naj nam Bog po zgledu blaženega Lojzeta Grozdeta podeli ljubezen do evharistije, ki spreminja srce. Naj nas Pavlova zvestoba in Jezusova molitev v Janezovem evangeliju opogumita, da bomo tudi mi pogumni in zvesti spremljevalci Kristusa – vsak v svojem poklicu in poslanstvu.
Amen.
