Nagovor škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob jubilejnem shodu kmetov v Cerkljah ob Krki v soboto, 8. novembra 2025
Berilo: Rim 8, 18-25; Evangelij: Mr 4,26–34
Dragi bratje in sestre, dragi kmetje in kmetice, spoštovani prijatelji podeželja!
Lepo vas pozdravljam ob današnjem jubilejnem shodu kmetov tukaj v Cerkljah ob Krki. Zbrali smo se, da bi se skupaj zahvalili Bogu za dar zemlje in za vse sadove, ki jih z vašim trudom in skrbjo prinaša narava. Hvala, ker ste danes tukaj – s svojo prisotnostjo pričujete, da vera in delo na zemlji hodita z roko v roki.
Iskrena zahvala domačemu župniku Andreju Pažurju za gostoljubje, ki ga je pokazal ob današnjem srečanju. Hvala tudi redovnim sestram, ki s svojim tihim, a vztrajnim pastoralnim delom, z molitvijo in pričevanjem, krepiteduhovno življenje župnije. Zahvaljujem se vsem vernikom in še posebej tistim, ki ste se trudili pri pripravi letošnjega srečanja kmetov in kmetic v tem svetem jubilejnem letu, ki ga obhajamo pod vidikom upanja.
Stvarstvo hrepeni po odrešenju. (Rim 8,18–25) Apostol Pavel v Pismu Rimljanom pravi: »Menim, da trpljenje sedanjega časa ni nič v primeri s slavo, ki se bo razodela nad nami. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih otrok … Upamo pa v to, česar še ne vidimo, in to pričakujemo s potrpežljivostjo.«
To je močna in ganljiva beseda, še posebej za kmete, ki vsak dan živijo v tesnem stiku z naravo. Apostol govori o stvarstvu, ki čaka, da bo osvobojeno suženjstva minljivosti. To pomeni, da tudi zemlja, rastline, živali in vse stvarstvo čutijo posledice človekovega greha, sebičnosti in neodgovornosti – a hkrati v sebi nosijo upanje, da bo Bog vse prenovil.
Stvarstvo je dar, ne lastnina. Ta odlomek nas spominja, da zemlja ni samo prostor, kjer delamo, temveč Božji dar, ki nam je zaupan v skrbništvo.
Bog je človeku zaupal zemljo, da bi jo obdeloval in varoval (prim. 1 Mz 2,15). To dvoje – obdelovati in varovati – mora biti vedno v ravnotežju. Kadar človek pozabi na varovanje, kadar gleda na zemljo samo kot na vir dobička, se poruši občutljivo ravnovesje stvarstva.
Kmet najbolje razume, da se narava odziva na človekovo ravnanje. Če jo obdeluje s spoštovanjem, vrača sadove; če jo izkorišča, se izsuši in izgubi rodovitnost. Pavel govori prav o tem, ko pravi, da stvarstvo »zdihuje in trpi v porodnih bolečinah«. Tudi narava danes trpi zaradi pohlepa, onesnaženja in brezbrižnosti.
Kmet je poklican, da z delom sodeluje v Božjem stvariteljskem načrtu. Vsako seme, ki ga poseje, je znamenje zaupanja v življenje. Delo na zemlji ni samo fizični napor, ampak dejanje vere. Kmet vsak dan izpoveduje: »Vem, da bo Bog dal rast.«
To je globoka resnica jubilejnega leta: živeti preprosto, zmerno, v hvaležnosti. Kmet, ki s spoštovanjem skrbi za zemljo, postane pričevalec evangelija – človek, ki ne živi iz pohlepa, temveč iz hvaležnosti in zaupanja.
Stvarstvo in človek sta v istem hrepenenju: Ko Pavel govori o »stvarstvu, ki hrepeni«, želi povedati, da smo ljudje in narava povezani. Ne moremo biti srečni, če trpi zemlja; in zemlja ne more cveteti, če človek živi brez Boga. Jubilejno leto nas vabi k spravi s stvarstvom: da bi znali videti v naravi odsev Božje lepote.
Kmetje to občutite vsak dan – ko zjutraj pogledate na polje, ko vidite žitno klasje, ko slišite petje ptic ali šumenje reke. V teh trenutkih se v človeku prebudi hvaležnost in zavest, da je del Božjega stvarstva.
V svetu, kjer so mnogi odtujeni od zemlje in živijo v umetnem okolju, ste kmetje pričevalci Božje prisotnosti v stvarstvu. S svojim delom ohranjate ne le pokrajino, ampak tudi duhovno ravnotežje človeka s stvarstvom.
Današnji evangelij čudovito dopolnjuje Pavlov pogled na stvarstvo, ki hrepeni po odrešenju (Mr 4,26–34 ). Jezus pokaže, da Bog daje rast tudi takrat, ko človek ne razume, kako in kdaj. Vse, kar je potrebno, je zaupanje in potrpežljivost.
Božje kraljestvo raste tiho, kakor seme v zemlji. Človek seje, Bog daje rast. Ne vemo, kako in kdaj, a življenje klije iz Božje roke. Potrpežljivost in zaupanje sta moč vere. Kmet, ki seje, dela v Božjem ritmu. Vsako seme nosi obljubo novega življenja. Božje kraljestvo ne raste z močjo, ampak z milostjo. Vse, kar z ljubeznijo sejemo, Bog spremeni v blagoslov.
Pavel v zaključku pravi: »V upanju smo bili rešeni.« To pomeni, da upanje ni nekaj, kar pride šele na koncu, ampak pot, po kateri hodimo že zdaj. Kmet, ki seje, upa. Družina, ki skupaj obdeluje polje, upa. Starejši, ki predaja modrost mladim, upa. In, ko mladi prevzemate delo s spoštovanjem do tradicije, se to upanje nadaljuje.
Krepimo medgeneracijsko sožitje. Starejši ste korenine, mlajši pa poganjki. Če se korenine in poganjki povežejo, drevo rodi sad. Tako tudi v družbi: brez spomina ni prihodnosti, brez mladih pa ni nadaljevanja kmetovanja in obdelovanja zemlje.
Bodimo nosilci upanja! Dragi bratje in sestre, Božja beseda nas danes uči, da upanje raste iz zemlje, tako kot klasje iz semena. Naj bo to jubilejno leto priložnost, da znova odkrijemo, da Bog deluje v tišini zemlje in v znoju človeških rok, da blagoslavlja trud vsakega, ki dela z ljubeznijo. Naj nas v tem spremlja beseda apostola Pavla: »Upamo pa v to, česar še ne vidimo, in s potrpežljivostjo to pričakujemo.«
Amen.
--
Foto: J. Potrpin
