Na praznik Gospodovega darovanja v templju - svečnico, v soboto, 2. februarja 2013, je potekalo veliko slavje v Karmelu v Mirni Peči, saj je ta položila svoje slovesne večne zaobljube s. Terezija Benedikta Marije Pomagaj (roj. Jerica Mulej). S. Terezijo Benedikto so ob tem pomemebnem koraku pospremili domači in župljani rodne župnije Ribno pri Bledu. Slovesnost je vodil škof Andrej Glavan, ob njem je somaševalo 11 duhovnikov. S. Terezija Benedikta je sprejela svoje redovno ime po sv. Edith Stein, saj je tudi sama pred vstopom v karmel študirala filozofijo in morala prebroditi osebna vprašanja in dvome o veri. Škof Glavan je v svojem nagovoru med drugim poudaril, da se morajo redovnice in redovniki na poseben način truditi, da v svojem življenju upodobijo življenje Jezusa Kristusa. Redovne skupnosti, še posebej kontemplativni redovi, pa naj bi svoje skupno življenje oblikovali po vzoru Svete Trojice in med seboj gojili tako ljubezen, kot vlada med Božjimi osebami.
Sestri Tereziji Benedikti iz srca čestitamo in jo prosimo za povezanost v molitvi!
Odlomek iz pridige škofa Glavana:
"Večne zaobljube so krona daljšega zorenja, razločevanja, spoznavanja božje volje in karizme skupnosti ter uvajanja v življenje skupnosti, v osrečujočo lepoto skupnega življenja, kjer sprejemanje osebnih odpovedi in preizkušenj predstavlja tista polena, ki so gorivo za svetlobo in izžarevanje veselja skupnega življenja. Bistvo karmelske karizme je: molitev, pokora, žrtev in trud za občestvo, tako rekoč trinitarično življenje občestva.
Redovnice, zlasti v kontemplativnih skupnostih, se trudijo, da bi se pri zaobljubah upodobile po Jezusu Kristusu, ki je bil pokoren Očetu, čist in ubog. Dobesedno naj bi posnemale Jezusov način življenja v vseh njegovih razsežnostih, da bi tako v Cerkvi postale živ spomin na Jezusa samega. Izkušnja Jezusovega celotnega in izključnega življenja za Očeta in za poslanstvo, ki mu ga je zaupal, naj bi redovnice tako prevzela, da jih preoblikuje v živ spomin in dejansko znamenje Jezusovega načina življenja in bivanja.
Bistvo celotne Cerkve, toliko bolj vsakega posvečenega občestva, je, da naj odseva skrivnost troedinega Boga. Papež Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi NMI (Ob začetku novega tisočletja) dal program, ko je zapisal, da naj vsaka družina, župnija, zlasti pa redovna skupnost postanejo šola za občestvo. Pripomnil je še, da je to izziv Cerkve v 3. tisočletju. Redovne skupnosti so poklicane, da bi živo odsevale globino, bogastvo in lepoto trinitarične skrivnosti.
Isti papež pravi v okrožnici Posvečeno življenje, da ima prav posvečeno življenje velike zasluge, da se je v Cerkvi ohranila živa potreba po bratstvu in sestrinstvu, ki oznanja Sveto Trojico (PŽ 41). Z nenehnim prizadevanjem za življenje v bratski in sestrinski ljubezni v različnih oblikah skupnega življenja, naj njihovi člani to dokazujejo. Člani posvečenega življenja torej niso poklicani, da bi živeli le spomin na Jezusa temveč tudi in še posebej na troedinega Boga. Osebe, ki živijo to bogato trinitarično življenje, izžarevajo mir, veselje, ljubezen. To je poslanstvo, ki je potrebno človeku 21. stoletja. Samo žrtev, ki se po čudežni alkimiji križa spreminja v ljubezen, je in bo prepričljivo pričevanje za sodobnega človeka.
Za to življenje se je odločila tudi Jerica Mulej – zdaj s. Terezija Benedikta Marije Pomagaj. Sprememba imena je znamenje popolne odločitve in predaje srca za novo življenje."