»Za temelj samega Boga imam!« - 81. obletnica mučeniške smrti bl. Alojzija Grozdeta na Mirni

Pokazala se je lepa naveza župnij, ki jih je bl. Alojzij prehodil zadnje dan življenja – Stična (spoved, obhajilo, maša), Trebnje (kjer so ga opozorili na nevarnost, a je pot nadaljeval na vozu) in Mirna (zasliševanja, trpinčenje in mučeniška smrt). Vse navzoče je uvedel v mašo domači župnik Robert, ki je spomnil na praznik Marije Svete Božje Matere in prebral sonet bl. Alojzija o Mariji; o svetovnem dnevu miru in o 81. obletnici mučeništva. Spomnil je na lanskoletno slovesnost, ko je škof msgr. dr. Andrej Saje razglasil Grozdetovo leto ob 80-letnici mučeniške smrti in 100-letnici rojstva, ki pa se je zaključilo na praznik Brezmadežne. Pozdrav je namenil voditelju gospodu opatu, duhovnikom in vsem zvestim novoletnim romarjem na Mirno in tudi vsem, ki so prišli prvič.

Po sveti maši so mnogi odšli peš od »Zakrajškove« oz. sedaj Smoletove hiše ob molitvi rožnega venca, drugi pa so prišli ali z avti ali peš od drugod. Pri znamenjih križa in Fatimske Gospe je potekala molitev na kraju smrti. Ob štirinajstih duhovnikih ter romarjih je v gozdu odmevala pesem božične noči in Matere Božje ter molitev kot prošnja k Mariji in bl. mučencu Alojziju.

Homilijo opata Maksimilijana Fileja Ocist objavljamo v celoti.

+++

Danes zjutraj ob 5. uri, smo se, tako kot vsak dan, menihi, zbrali v stiški baziliki k jutranji molitvi. Zame je bilo to jutro drugačno. Ker sem se pripravljal na to današnje srečanje, sem iz meniškega kora pogledoval po cerkvi. Po klopeh, kjer je, prav na današnji dan, pred 81. leti, v eni izmed njih, sedel bl. Alojzij Grozde. Spovednice v kateri je takrat opravil sveto spoved ni več, še vedno pa na oltarju stoji podoba Žalostne Matere Božje, ki je takrat zrla na mladeniča Lojzeta, kako se, tako kot, pred mnogimi stoletji njen sin, odpravlja na križev pot. Bili so zanimivi občutki, ki jih še vedno ne znam opisati.

»Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli,« (Lk 2,16) smo slišali v današnjem evangeliju. Betlehem! Mesto, v katerem se je Jezus v hebrejščini pomeni »hiša kruha«. V »hiši kruha« se je rodil On, ki bo nekoč o sebi dejal: »Jaz sem kruh življenja.« (Jn 6,35.48.) V božičnem času se spominjamo rojstva Deteta Jezusa. Želimo srečati Jezusa. Želimo vzpostaviti tesnejše prijateljstvo z njim. Želimo si, da bi bil Jezus bolj prisoten v našem življenju. Ali kot je zapisal bl. Alojzij Grozde: »Duša Ga je zahotela, Ga srce je zaželelo, da bi v sebi Ga imelo. Pridi in z menoj se skleni, o Sladkost ti vseh sladkosti.« Zato vem, bratje in sestre, da smo prišli na pravo mesto: k sveti maši; kajti prav sveta maša je najboljši kraj, da srečamo Jezusa.

V današnjem prvem berilu smo slišali o Mojzesu, ki je blagoslavljal izvoljeno ljudstvo. Tisto ljudstvo, ki ga je 40 let vodil po puščavi. Ljudstvo za katerega je Bog naredil neštevilne čudeže – nekje sem zasledil, da je v Svetem pismu zabeleženih kar 58 čudežev, ki jih je Bog naredil po Mojzesu – ljudje pa so se neprestano pritoževali, ne boste verjeli, zaradi hrane. Res je da, so zapustili Egipt, deželo izobilja in vstopili v puščavo, kjer je hrane primanjkovalo. Vendar vemo, da jim je v teh revnih časih Bog prskrbel jed. Ne vem pa, če se  zavedamo, da tistih v letih revščine in lakote ljudi ni ohranjala pri življenju zgolj fizična hrana, ki jo je Bog čudežno zagotavljal, temveč Bog sam. In ta nauk je Jezus povzel z besedami: »Da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4)

V času izobilja zlahka pozabimo, da ne živimo samo od kruha. Ko imamo toliko priložnosti, da potešimo svoje telesne apetite, zlahka izgubimo stik z globljimi potrebami v našem življenju. V času, ko imamo na voljo sredstva, ki nam omogočajo velik materialni napredek, lahko naš duhovni napredek trpi. Tega se je Jezus zelo dobro zavedal. Zato je svoje učence posvaril, da tako kot trnje zaduši seme, tako lahko privlačnost bogastva in želja po materialnih stvareh prideta in zadušita Božje življenje v nas. Vendar ne Mojzes in ne Jezus nista videla rešitve pred to nevarnostjo v vrnitvi v puščavo. Stran od teh nevarnosti. Nobeden od njiju ni peljal ljudi v puščavo zato, da bi jih zaščitil pred slabo stranjo obilja. Oba sta poudarjala, da se moramo sredi obilja zavedati, da ne živimo samo od materialnega kruha. V teh časih in v naših razmerah se moramo posvetiti globljim željam in globljemu hrepenenju. »Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam!« je to prizadevaje opisal bl. Alojzij Grozde.

Jezus je tisti, ki edini lahko poteši našo najglobljo lakoto in žejo. O sebi govori kot o živem kruhu, ki je prišel z nebes. Ko pridemo k maši odpiramo svoja srca Njemu, ki pravi, da je Kruh življenja, in nas vabi, da ga vzamemo in zaužijemo. Če bi nas kdo vprašal, zakaj hodimo k maši, bi morali reči, da hodimo k maši, ker nas je Jezus, ki je Kruh življenja, povabil, naj vzamemo in jemo. K maši hodimo zato, ker nam je Jezus rekel: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53)

Človeško srce je obremenjeno z grehom, pogosto zmedeno, utrujeno in preizkušano z raznimi vrstami trpljenja in zato potrebuje svetlobo. Svet potrebuje svetlobo v težkem iskanju miru, ki se zdi oddaljen, v svetu preplavljenem in ponižanem zaradi nasilja, terorizma, vojn in zlorab. In že bl. Alojzij Grozde je vedel, da je le: »Sveta evharistija, sonce mojega življenja!«

V Božji besedi, ki smo jo poslušali v tem božičnem času smo slišali, da je Beseda postala meso. Ta Beseda je Jezus, od mrtvih vstali Gospod, tisti, ki odpira misli in srca ter nam omogoča, da ga prepoznamo, v »lomljenju kruha«(prim. Lk 24, 35) kakor sta ga prepoznala učenca v Emausu. Jezus v evharistiji pride v nas in nas hrani. Bratje in sestre v evharistiji nam je Jezus bliže, kot nam je blizu naša lastna koža. On takrat doživlja naše veselje in našo žalost. On ve za naše potrebe še preden se jih mi sami sploh zavemo. On utrjuje naše versko življenje, naše duhovno življenje in naše večno življenje.

On je, bratje in sestre, tukaj za nas. Kar moramo storiti mi je le, da pridemo do njega. »Tvoje skromno domovanje, moje je srce postalo,« je to poimenoval bl. Alojzij Grozde. Preseči moramo naše fizične omejitve in psihične blokade ter sprejeti dar, ki nam ga On daje. Ampak ne smemo se zadovoljiti zgolj s prejemanjem svetega obhajila. S koncem svetemaše se naše sodelovanje z Njim ne bi smelo končati. Dovoliti moramo Jezusu, da nas njegova navzočnost spremeni. Ko bomo dovolili Jezusu, da bo postal »sonce mojega življenja!«, takrat, šele takrat, se bomo sposobni soočati tudi z vsem, kar nam prinaša življenje, in šele takrat bomo lahko v resnici pričakovali nagrado, ki je večno življenje. »Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl. Podal si mi roko, me dvignil iz nizkosti, pokazal pot kreposti, pokazal pot v nebo,« kot je zapisal bl. Alojzij Grozde. Amen.