Na žegnanjsko nedeljo, 26. oktobra, je v župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, ob somaševanju ljubljanskega stolnega župnika mag. Romana Starca in domačega župnika Mateja Gnidovca, daroval zahvalno mašo ob praznovanju visokega jubileju leskovške (pra)župnije.
V pisnih virih se omenja, da je že leta 1025 na kraju današnje župnijske cerkve stala majhna romarska cerkev »in vse od takrat je tu naše svetišče in naš dom« je v pozdravnem govoru v imenu faranov izpostavil Iztok Starc, in nadaljeval: »V tisočletni zgodovini se je v teh krajih zamenjalo veliko oblastnikov, mogočnežev in nekaj držav. Vsi so prišli, a tudi odšli. Edino stalnost in trdnost pa predstavljata naša vera in naše cerkveno občinstvo. Z njuno pomočjo smo se ohranili, postali narod in država.« Zato moramo po besedah Starca »kristjani biti ponosni, da smo sol zemlje; ponosni, da lahko obeležujemo tisočletnice; ponosni na svoje krščanske korenine in semena, iz kateri sta Evropa in naš narod zrasla in se ohranila.« Škof Saje pa je v svoji pridigi poudaril, da »praznovanje ni le spomin na preteklost, ampak je priložnost, da ozavestimo svoje korenine in se znova zavemo, da smo del žive Cerkve, ki jo gradimo iz kamnov kreposti, kot so vera, upanje in ljubezen«, in opozoril, da »danes živimo v času, ko je na preizkušnji sama podlaga krščanskegarazumevanja človeka in svetosti življenja. Odločamo se med kulturo življenja in kulturo smrti, med zaupanjem v Boga in zapiranjem vase. Družba poskuša trpljenju odvzeti pomen. V imenu domnevnega usmiljenja in sočutja kot rešitev ponujamožnost samovoljnega končanja življenja. V resnici ne gre zausmiljenje, ampak za izgubo občutka za svetost in nedotakljivost človekovega življenja.« Po končani sveti maši, ki sta jo s petjem obogatila otroški pevski zbor pod vodstvom Natalije Vakselj in mešani pevski zbor pod vodstvom Kristine Lovšin Salmič, je sledilo druženje faranov s škofom in župnikoma na trgu pred župnijsko cerkvijo.
---
Svetopisemski odlomki: Sir 35,12–14.16–18; 2 Tim 4,6–8.16–18; Lk 18,9–14
Spoštovani gospod župnik Matej, dragi bratje in sestre!
Prisrčno vas pozdravljam ob praznovanju žegnanjske nedelje, ko se s hvaležnostjo spominjamo tisočletnice župnije Leskovec pri Krškem. Lepo pozdravljam tudi vse, ki nas spremljate preko Televizije Slovenija.
Danes se Bogu zahvaljujemo za rodovitno zgodovino vaše župnije, za vse duhovnike, redovnike in vernike, družine, učitelje, kulturne delavce, vzgojitelje in vse, ki so v tem prostoru ohranjali vero, gradili skupnost in s svojim življenjem pričevali za Jezusa Kristusa. Praznovanje ni le spomin na preteklost, ampak je priložnost, da ozavestimo svoje korenine in se znova zavemo, da smo del žive Cerkve, ki jo gradimo iz kamnov kreposti, kot so vere, upanja in ljubezen.
Vsak od nas je po zakramentu svetega krsta posvečen in poklican, da živi kot del Kristusovega telesa – Cerkve. Krst nas vključi v Božje življenje, nam podari dostojanstvo Božjih otrok in nas pošlje v svet kot pričevalce upanja. Jubilej župnije zato ni le spomin, ampak je klic, da osebno vero živimo dejavno – doma, v družini, na delovnem mestu in v družbi.
Evangelij današnje nedelje nam razodeva globoko resnico o človekovem odnosu do Boga. Jezus nam predstavi dva človeka, ki sta prišla molit: farizeja in cestninarja. Farizej stoji v templju pokončno, samovoljno, s pogledom, uprtim vase. Hvali Boga, a v resnici hvali samega sebe: »Hvala ti, ker nisem kakor drugi ljudje.« Njegova molitev ni odpiranje srca, ampak ponazarja samozadostno in zaprto držo, ki ne potrebuje Boga. Cestninar stoji daleč proč s pogledom, uprtim v tla, in izreče preprosto prošnjo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« On se zaveda svoje slabosti in nemoči. Njegova beseda prihaja iz srca, iz iskrene ponižnosti. In prav ta človek, pravi Jezus, je domov odšel opravičen.
Farizej je bil prepričan, da si Božjo naklonjenost lahko zasluži z lastnimi dejanji, medtem ko je cestninar zaupal Božjemu usmiljenju. Tu je srčika evangelija: Bog se ne ozira na zunanjost, ampak na človekovo srce. Ponižnost odpira vrata milosti, napuh pa jih zapira. Cestninar je podoba človeka, ki si ne domišlja popolnosti, temveč se zaveda, da vse prejema iz Božjih rok. Kdor zna in zmore priznati svojo grešnost in ranljivost, je bližje Bogu, kot je tisti, ki misli, da ne potrebuje odpuščánja.
Prilika nas vabi k iskrenosti in notranjemu spreobrnjenju. Tudi mi smo poklicani, da vere ne živimo le navidezno, temveč iskreno. Da drugih ne presojamo po svojih merilih, ampak pustimo, da nas same meri Božja ljubezen. V času, ko se družba vse bolj oddaljuje od Boga, nas Jezus vabi k ponižnosti srca – da bi znali stati pred Njim kot prosilci, ne kot sodniki.
V drugem berilu apostol Pavel zre na svoje življenje in z zaupanjem pravi: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Ta stavek je Pavlova življenjska izpoved vere. Pavel vere ni ohranjal s skrivanjem, ampak jo je dejavno živel in oznanjal. Tudi mi smo poklicani, da vero izpričujemo z dejanji: z ljubeznijo, odgovornostjo in spoštovanjem do vsakega človeka. Vera niso naše besede, ampak je predvsem naš način življenja.
Danes, dragi bratje in sestre, živimo v času, ko je na preizkušnji sama podlaga krščanskega razumevanja človeka in svetosti življenja. Odločamo se med kulturo življenja in kulturo smrti, med zaupanjem v Boga in zapiranjem vase. Družba poskuša trpljenju odvzeti pomen. V imenu domnevnega usmiljenja in sočutja kot rešitev ponuja možnost samovoljnega končanja življenja. V resnici ne gre za usmiljenje, ampak za izgubo občutka za svetost in nedotakljivost človekovega življenja. Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je v okrožnici Evangelij življena že leta 1995 opozoril: »Soglašati z namero druge osebe, da stori samomor, in ji pri tem pomagati s tako imenovanim »samomorom s pomočjo« pomeni sodelovati pri nepravičnosti, ki je nikoli ni mogoče opravičiti, četudi je bila zahtevana«. (št. 66)
Cerkev, glasnica veselega odrešenjskega oznanila, nas vabi, da stojimo na strani življenja; z razumevanjem, podporo in sočutjem do vseh oseb v kakršnih koli stiskah. Z molitvijo in bližino spremljajmo trpeče, bolne in umirajoče, a hkrati ostajajmo zvesti Božjemu klicu: »Ne ubijaj!« Ta peta zapoved Mojzesove postave je poziv h kulturi življenja, ki spoštuje dostojanstvo vsakega človeka, tudi sovražnika, in vse ljudi vabi k spravi ter miroljubnosti.
V tem duhu smo poklicani, da okrepimo molitveno držo: za naš narod, da bi ohranil spoštovanje do človeškega življenja in dostojanstva vsake osebe; za mir v svetu, še posebej tam, kjer so ljudje razdeljeni in trpijo zaradi krivičnih vojn; in še posebej za razsvetljenje Svetega Duha, da bi nam dal modrostiin poguma za odgovorno odločanje, v skladu z resnico in pravičnostjo.
Dragi bratje in sestre, Cerkev je skupnost, zbrana okrog Jezusa Kristusa, ki nas povezuje v zakramentih krsta in evharistije. Tukaj črpamo moč za življenje, tukaj se učimo ponižnosti in služenja. Naj bo tudi današnje praznovanje priložnost, da okrepimo osebno vero, da bi v Božjem templju živeli kot živi kameni ter varuhi življenja in upanja.
Zahvalimo se Bogu za tisočletno zgodovino župnije, za rodove, ki so vero ohranjali in posredovali naprej. Naj nas današnji praznik okrepi v zavesti, da Cerkev ni spomenik preteklosti, ampak živo občestvo verujočih, ki z zaupanjem gleda v prihodnost.
Gospod naj nam pomaga, da bomo kot cestninar znali stati ponižno pred Njim, prositi za usmiljenje in dar modrosti. Ob tem naj nas vodi Pavlova misel: »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda.« (Kol 3,23) Amen.
--
Foto: Jože Potrpin
