REDOVNE SKUPNOSTI V NOVOMEŠKI ŠKOFIJI

 

FRANČIŠKANI – OFM

Frančiškanski trg 1, 8000 Novo mesto, tel. 07/338 14 70
http://zupnije.rkc.si/nm-sv-lenart/

Cerkev
sv. Lenarta.

Frančiškani so leta 1469 pred Turki pribežali v Novo mesto. V letu 1742 je bil zgrajen samostan in cerkev, vse je leta 1664 pogorelo, še isto leto so začeli z obnovo.

Frančiškani so ena izmed treh vej reda manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški (1182–1226). Frančiškani hočejo uresničevati evangelij z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti. Posebej naj bi jih oblikovalo evangeljsko veselje po vzoru njihovega ustanovitelja. Bratje, ki se odločijo za duhovništvo, študirajo teologijo. Med brati so tudi neduhovniki, ki v skupnosti opravljajo kakšen drug poklic in pomagajo v pastorali.

 

KAPUCINI – OFMCap

Cesta krških žrtev 26, 8270 Krško, tel. 07/492 17 80
Cerkev: Brezmadežnega spočetja Device Marije.

Kapucini so prišli v Slovenijo leta 1606 na prošnjo ljubljanskega škofa Hrena; v Krško pa leta 1640. Leta 1980 so dali večji del samostana v uporabo občini, ki si je v teh prostorih uredila knjižnico in galerijo.

Leta 1658 so kapucini prišli tudi v Novo mesto, in sicer na sedanji Marof, takrat Rožnik, kasneje so od Kapitlja dobili zemljo za samostan tik mestnega obzidja, na današnjem Novem trgu. Leta 1658 so položili temeljni kamen za cerkev, posvečeno sv. Jožefu, ki je bila dograjena in posvečena leta 1672. Imela je dva oltarja, kasneje so ji dozidali še kapelo Lavretanske Matere Božje. Kdaj je bila pozidana kapela sv. Antona, ni znano. V letih 1713–1715 je bila tu samostanska visoka šola s študijem filozofije. Samostan je bil leta 1786 razpuščen. Danes na Novem trgu ni sledov o nekdanjem kapucinskem samostanu.

Kapucini so ena izmed vej reda manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški. Frančiškovsko–kapucinska značilnost je biti »manjši brat«. To pomeni s svojim življenjem pričevati za evangeljske vrednote po zgledu sv. Frančiška, kar vsebuje preprostost, ponižnost, uboštvo in služenje v ljubezni. Člani reda se imenujejo bratje, ne glede na to, ali so duhovniki ali ne.

 

KARTUZIJANI – OCarth

Kartuzija Pleterje
Drča 1, 8310 Šentjernej, tel. 07/308 12 25
kartuzija.pleterje@chartreuse.info

Samostanska cerkev
: Prestola Presvete Trojice, stara gotska redovna cerkev.
Kapeli
: sv. Bruna, opata (v klavzuri).
            Marije Brezmadežne (zunanja).

Začetnik pleterske kartuzije je grof Herman II. Celjski, ki je za svojo darežljivost z zemljo in dohodki pričakoval, da bodo redovniki molili za pokoj njegove duše; želel je biti pokopan v Pleterjah. Ustanovna listina je bila podpisana 10. julija 1407. V letu 1420 je začasno cerkev nadomestila zidana. Samostan je bil s cesarjem Jožefom II. ukinjen, ponovno je oživel leta 1899, pozidali so nov samostan, samostansko cerkev je 3. novembra 1904 posvetil nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Med drugo svetovno vojno je bil samostan delilec pomoči in pribežališče partizanom. Povojna oblast je »skrčila« samostansko posest.

Kartuzijani so kontemplativni red, kar pomeni, da se posveča molitvenemu življenju v samoti in bogoslužnem občestvu. Ohranjajo starodavno koralno petje v latinskem jeziku. Živijo v klavzuri. Smisel klavzure je ščit duhovnega življenja menihov. Menih ve, da le pred Bogom človek ostane zares človek. Kultivira gostoljubnost, kjer tujec ni sovražnik, najbližji so sobratje in sosedje, z njimi trpi in živi ter aktualizira prvotno ljubezen in človečnost, se prepričljivo solidalizira z vesoljno Cerkvijo in svetom.

Med menihi kartuzijani so bodisi duhovniki – patri, bodisi bratje neduhovniki.

 

SALEZIJANCI – SDB

Šentrupert 20, 8232 Šentrupert, tel. 07/304 0038
sdb.sentrupert@salve.si/sentrupert
Cerkev
: sv. Ruperta

Turinski duhovnik sv. Janez Bosko (1815–1888) je, vnet za delo z revno mladino, ustanovil Družbo sv. Frančiška Saleškega. Njen namen je vzgoja in evangelizacija v veri ogroženih mladih in pospeševanje apostolskih poklicev doma in v misijonih. Poslanstvo opravlja z vseh vrst šolami in internati, z mladinskimi domovi v župnijah, ki jih vodijo, z urejeno katehezo in drugimi oblikami pastoralne dejavnosti, s preventivno vzgojo mladih, predvsem ogroženih ter s sredstvi družbenega obveščanja, zlasti z verskim tiskom.

Salezijanski zavod na Radni (1907–1945)
Kapela
: Presvetega Srca Jezusovega.

Poljski salezijanci so iskali primeren prostor za svoj noviciat. Lastnik Tariškega gradu Janez Smrekar jim je ponudil v odkup grad. Po nakupu so se leta 1907 v tariški graščini na Radni naselili poljski salezijanci in ustanovili Zavod na Radni, ki je postal osrednja izobraževalna ustanova za kandidate za skupnost in za mlade salezijance. Do začetka prve svetovne vojne je bilo v zavodu redno okoli 80 dijakov in študentov. Prva svetovna vojna je skoraj popolnoma prekinila duhovni polet na Radni. Leta 1923 se je na Radni naselil noviciat novoustanovljene Jugoslovanske salezijanske inšpektorije sv. Cirila in Metoda, vodstvo je prešlo popolnoma v slovenske roke. Dom na Radni je bil od 1923 do 1941 hiša, kjer so se vzgajali novi salezijanci različnih narodnosti. Od leta 1924 se je tu razvijal mladinski dom ali oratorij, kamor so prihajali mladi iz bližnjih krajev tudi do dvesto. Po začetku druge svetovne vojne so Nemci že 16. aprila 1941 dali jasno vedeti, da salezijanski zavod ni zaželen. Salezijanci so skupine preselili v Ljubljano. Že maja 1945 so se salezijanci vrnili in skušali obnoviti zavod, čeprav je bil zavod podržavljen. Nove oblasti so delo ovirale in poleti 1947 so morali salezijanci dokončno oditi z Radne. 

 

HČERE KRŠČANSKE LJUBEZNI – HKL, OZ. USMILJENKE

Cerklje ob Krki
Cerklje 58, 8263 Cerklje ob Krki, tel. 07/496 94 52

Kočevje
Trg sv. Jerneja 5, 1330 Kočevje, tel. 01/895 17 47

Družbo hčera krščanske ljubezni sta ustanovila leta 1633 sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac v Franciji. Sestre so skrbele najprej za revne bolnike po družinah, nato po bolnišnicah, za »male šole«, najdenčke, kaznjence, ostarele, begunce itd. Njene članice naj bi ljubile Kristusa in mu služile s telesnimi in duhovnimi dobrimi deli do ubogih. Zaobljube so redovniške, enoletne in se vedno obnavljajo na praznik Gospodovega oznanjenja. Geslo družbe: »Kristusova ljubezen nas vnema«.

V Slovenijo so prišle leta 1843. Leta 1919 je nastala samostojna jugoslovanska provinca s sedežem v Ljubljani, od leta 1948 do 1991 pa je zaradi razmer bil njen sedež v Beogradu.

Javno žensko bolnišnico v Novem mestu so odprli leta 1908. V tej bolnišnici so od 18. novembra 1908 delovale sestre usmiljenke. V letu 1935 je tu delovalo 13 sester usmiljenk. Datum odhoda sester iz bolnišnice ni znan; znano pa je, da je v letu 1946 bila nacionalizirana sosednja bolnišnica, ki so jo vodili redovniki usmiljeni bratje. Danes v teh zgradbah deluje Upravna enota Novo mesto.

Usmiljenke so delovale tudi v »Bolnici v Krškem« od 30. novembra 1899 dalje. Šematizem ljubljanske škofije v letu 1935 navaja enajst sester v tej bolnišnici.

V Kočevju so usmiljenke imele Marijin dom od 2. februarja 1895. V domu je bilo: dekliško sirotišče in vzgojevališče,  enorazredna osnovna, štirirazredna meščanska šola, otroški vrtec. Z dovoljenjem oblasti so tu leta 1947 pozidale šolsko poslopje. Nacionalizacija je bila 22. julija 1948.

 

HČERE MARIJE POMOČNICE – HMP

Novo mesto – Šmihel
Smrečnikova 60, 8000 Novo mesto, tel. 07/384 44 21
Kapela
: Dobri pastir

V Sloveniji so prisotne od leta 1836.

Sv. Janez Bosko je ustanovil Družbo hčera Marije Pomočnice za krščansko vzgojo deklet po preventivnem sistemu. Po svoji naravi je družba vzgojiteljska in misijonska. Marijanska razsežnost v življenju in apostolatu je nenadomestljiva značilnost. Živeti in delati skupaj v Gospodovem imenu je bistvena prvina poklica HMP. S svojo navzočnostjo želijo mladim vliti zaupanje in jim oznanjati veselo novico: Bog je vesel tudi tebe. Rad te ima; hoče, da bi bil srečen tu in v večnosti in pričakuje, da boš vesel kristjan, nasmeh na obrazu Cerkve.

Sestre povedo: »Zaupano nam je vzgojno poslanstvo. Bog nas pošilja med mlade in za mlade, da bi jih vodile k njemu. Pri delu se opiramo na Marijo, ki je naša vzgojiteljica in vodnica. Skušamo širiti pristno ljubezen in pobožnost do Marije in po njej voditi h Kristusu, k rednemu in poglobljenemu prejemanju zakramentov in k ljubezni do evharističnega Jezusa. V tej luči se skušamo posvetiti odraščajoči mladini in mladim družinam, saj so v današnjem porabniškem in stresno organiziranem svetu najbolj ogrožene ter potrebujejo pomoč in vodnika pri vzgoji za prave vrednote.«

 

KARMELIČANKE – OCD

Karmel Mirna Peč
Karmel Marije Kraljice angelov
Rogovila 1, 8216 Mirna Peč, tel. 07/307 82 46
Kapela
: Marije, Kraljice angelov

 

V Slovenijo so sestre prišle iz Avstrije leta 1889; leta 1948 je bil samostan ukinjen, sestre pa razkropljene po avstrijskih karmelih, od koder so se vrnile leta 1967. Leta 2007 so postavile samostan v Mirni Peči.

Gora Karmel v Sveti deželi je s svojimi naravnimi čari od nekdaj privabljala svete može, ki so se v samoti hoteli posvečati izključno molitvi. V 12. stoletju so se puščavniki povezali v skupnost  kot »bratje Device Marije« in izoblikovali Pravilo skupnega življenja, ki jim ga je potrdil takratni papež Inocenc IV. To Pravilo pomeni poleg Konstitucij, prilagojenih smernicam drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki jih je odobril Apostolski sedež leta 1991, pravno osnovo reda tudi danes.

V 16. stoletju sta Španca sv. Janez od Križa in sv. Terezija Avilska, oba obdarjena s posebnimi mističnimi milostmi, v karmelu obnovila prvotno gorečnost s tem, da sta na novo poudarila temeljno poslanstvo kontemplativne molitve, odpovedi, darovanja in dela v samoti ter skupnega bratskega življenja. Ves apostolski žar naj bo usmerjen za potrebe Cerkve, reševanje duš in odrešenje sveta. Sv. Terezija Deteta Jezusa pa je doprinesla svoj poseben delež v vzpodbudi sester k molitvi in žrtvovanju za duhovnike.

Način življenja v karmelu je prilagojen potrebam in zahtevam neprestane molitve. Branje, poslušanje in premišljevanje Božje besede v skupnosti z Devico Marijo je temelj, na katerem sloni celotno življenje majhne sestrske skupnosti (do 21) v klavzuri. Da pa redovno življenje ohranja primerno napetost in treznost, se trenutki molitve in samote prepletajo s sestrskim srečevanjem v skupnosti in delom. Po zgledu Kristusa, ki je v Nazaretu hotel delati z lastnimi rokami, sestre dajejo v službo skupnosti svoje moči in zmožnosti tako v preprostih hišnih opravilih kot pri različnih naročenih delih za župnije.

 

SESTRE KRIŽNIŠKEGA REDA – SKR

Dom starejših občanov Metlika
Mestni trg 16, 8330 Metlika, tel. 07/306 31 40

Vse od začetka križniškega reda leta 1190 so v skupnost vključene tudi sestre, predvsem kot neutrudne strežnice bolnim romarjem in ranjenim križarjem v Palestini in pozneje drugod po Evropi, kjer je red deloval.

Samostojna slovenska provinca je bila ustanovljena šele leta 1918 s sedežem v Ormožu. Leta 1927 je nastala sestrska skupnost v Metliki, kjer so 19. januarja 1928 ustanovile dom za ostarele. V letu 1935 so bile tu štiri sestre. Po nacionalizaciji redovne imovine so se sestre razkropile. Glavni namen redovne skupnosti je slaviti Boga, posebno s češčenjem svetega Križa. Vzor vere je sestram Božja Mati Marija, zgled krščanske dobrodelnosti pa sv. Elizabeta Ogrska. Posebni namen družbe je služba sočloveku, bolniku, stiskanemu in vsakemu, ki je potreben pomoči.

 

SKUPNOST LOYOLA – SL

Apnenik 6, 8310 Šentjernej, tel. 07/308 26 30
skupnost.loyola@siol.net

»O Bog, novo pesem ti hočem zapeti, na harfo desetih strun ti hočem igrati« (Ps 144,9).

Sestre skupnosti Loyola imajo prvo zaobljubo razpoložljivosti Pastirju, ki so jo 1. januarja 1991 izrekle pred nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, danes pa jo izrekajo pred njegovimi nasledniki, saj so kot redovna skupnost, skupnost škofijskega prava ljubljanske nadškofije. Razpoložljivost želijo sestre živeti najprej v sestrinstvu. Njihove Konstitucije iz leta 1994 se zelo približajo življenju ljudi, saj želijo sestre skupaj z njimi romati skozi veselje in stiske, zaupajoč, da bo Očetova velika naklonjenost in dobrota dvignila v vstajenje vsakega človeka in vse ljudi. Sestre si vključene v različne poklice in želijo z ljubeznijo do Kristusa pomagati bližnjim in tudi mladim na poti življenja in njihovih odločitev za večjo polnost življenja.

Matična hiša je v Apneniku (župnija Šentjernej), generalna pa v Rimu. Sestre prihajajo iz petih narodnosti.

 

ŠOLSKE SESTRE DE NOTRE DAME
NOTREDAMSKE SESTRE – ND

Novo mesto

Cankarjeva 23, 8000 Novo mesto, tel. 07/302 16 92
Kapela
: Marije Matere Cerkve

Novo mesto
Kapiteljska 1, 8000 Novo mesto, tel. 07/384 44 14

Šentjernej
Trubarjeva 22, 8310 Šentjernej, tel. 07/308 10 01
Kapela
: sv. Jožefa

Prve korenine kongregacije segajo v 16. stoletje, ko sta sv. Peter Fourier in bl. Alix le Clerc ustanovila red kornih sester de Notre Dame za vzgojo in pouk ženske mladine. Ker so bile v času jožefinizma pregnane z Bavarske, je vrzel vzgoje deklet skušal zapolniti škof Mihael Wittmann. Po Božjem navdihu je v Regensburgu pripravil Karolino Gerhardinger, da se je posvetila vzgoji ženske mladine. Na podlagi pravil kornih sester je leta 1833 ustanovila Kongregacijo šolskih sester de Notre Dame. Sestre so se posvetile predvsem poučevanju in vzgoji deklet na podeželju. Zavedale so se, da so dobre žene in matere temelj dobrih družin. Rast kongregacije so spremljale velike težave in preizkušnje in že od začetka potrjevale moto Karoline – pozneje Marije Terezije Jezusove: »Vsa Božja dela zorijo počasi in v trpljenju, potem pa toliko bolj trdno stojijo in toliko lepše cvetijo.« Kongregacija se je kmalu razširila po Evropi in Ameriki. Sestre so ustanavljale šole in vzgojne zavode: od otroških vrtcev in sirotišnic, do osnovnih, srednjih in višjih šol. Ostale so zveste želji ustanoviteljev, da bi živele v službi Cerkve, med ljudstvom in v majhnih skupnostih. Z vzgojo skušajo usposobiti mlade, da razvijejo do polnosti svoje sposobnosti kot osebe, ustvarjene po Božji podobi in jim želijo pomagati, da usmerijo svoje darove za izgradnjo sveta. To »Božje delo« je mati Terezija izročila v varstvo Božji Materi in si za geslo izbrala njene besede: »Karkoli vam reče, storite!« (Jn 2,5). Sama je v polnosti živela te Marijine besede, kar tudi dokazuje 17. november 1985, ko je blaženi papež Janez Pavel II. ustanoviteljico šolskih sester de Notre Dame razglasil za blaženo

29. septembra 1886 so sestre prišle v Šmihel pri Novem mestu. Opravljale so vzgojno delo: zasebna dekliška ljudska šola; oddelek s prilagojenim programom za gluhoneme deklice, zaradi katerega je Šmihel dobro poznan v zgodovini slovenske surdopedagogike; dekliška meščanska šola; trgovski tečaj; kmetijsko–gospodinjska šola; otroški vrtec; od vsega začetka tudi internat. Poleg tega so zasebno poučevale tuje jezike in glasbo.

Leta 1946 je oblast sestram prepovedala vsako vzgojno delo in dve leti kasneje, leta 1948, vseh petinpetdeset sester dokončno izgnala na grad Struga.

Po 37 letih so se vrnile v Novo mesto. V prostore v Šmihelu, iz katerih so bile izgnane, so smele prvič znova vstopiti leta 1986, ob stoti obletnici prihoda. Sestre so šolo v Šmihelu uporabljale natanko 60 let. V teh letih so po zgledu svoje ustanoviteljice, blažene matere Terezije Jezusove Gerhardinger, učile in vzgajale dekleta v prepričanju, da je krščanska vzgoja deklet posebna nujnost, in da je pomen žene za obnovo človeške družbe velik. Po denacionalizaciji so samostan in šolo podarile novomeški škofiji z upanjem, da bi v njej znova zaživelo vzgojno delo.

V Šentjernej sta prišli prvi dve sestri 12. novembra 1928. Že 15. novembra 1928 sta začeli s pripravami na gospodinjski tečaj, ta se je postopoma razvil v gospodinjsko–kmetijsko šolo s pravico javnosti. Ta šola je trajala do leta 1945.

 

ŠOLSKE SESTRE SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA – ŠS

Trebnje
Gubčeva 20, 8210 Trebnje, tel. 07/304 42 76
solske.sestre@rkc.si

Kapela
: Sveto Rešnje telo in kri

Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja je bila ustanovljena na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška leta 1869 z materno hišo v Mariboru. Prva vrhovna predstojnica s. Margareta Puhar je dala ustanovi na podlagi Pravila redovnega III. reda sv. Frančiška Asiškega trdne temelje frančiškanske duhovnosti. Glavno delovno področje sester je bila vzgoja in pouk mladine ter karitativno delo. Po prvi svetovni vojni se je tej dejavnosti pridružila še bolniška strežba in gospodinjstvo v cerkvenih hišah.

Šolske sestre so bile tudi v Mali Loki. Po letu 1914 je deželni odbor v Ljubljani tu uredil gospodinjsko šolo za kmečka dekleta. Šola šolskih sester je tu začela delovati leta 1930. Šolo je obiskovalo 45 do 50 deklet.

 

SESTRE CORPUS CHRISTI – SCC

Čateška ulica 12, 8251 Četež ob Savi

Skupnost Sester Corpus Christi je leta 2011 ustanovil novomeški škof Andrej Glavan kot javno združenje apostolskega življenja. Glavna skrb sester je molitev in delo za duhovnike in nove duhovne poklice. V svoji hiši na Čatežu so uredile tudi manjši dom, kjer duhovniki lahko pridejo na duhovne vaje, oddih ali okrevanje po bolezni.

Zgodovinski in kulturni vidik

KRIŽNIKI – OT

Med številne posledice križarskih vojn v 12. in 13. stoletja sodi tudi nastanek križniškega reda. Začetek sega v leto 1118, ko so nemški vitezi osnovali svoje zavetišče  za romarje v Jeruzalemu. Križniški vitezi s črnimi križi na belih plaščih so povzeli tedanja določila o negi bolnikov in ranjenih z namero izpolniti Kristusovo povabilo: »Popotnik sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil in ste me oskrbeli« (Mt 25,35). Črni križ na belem plašču pomeni znamenje Kristusove zmage nad silami teme in smrti. Prva zavetnica reda je Mati Božja, ki uči, kako nesebično delati za Božje kraljestvo: »Kar koli vam poreče, storite« (Jn 2,5).

Z izgubo Palestine zaradi premoči muslimanov po letu 1291 se je križniški red širil po Evropi, ustanavljal samostane – imenovane komende, bolnišnice, šole in zavetišča. Šele leta 1845 je doživel red prerojenje in razcvet, ko so začeli ustanavljati samostane za duhovnike in bogoslovce, imenovane konventi. V letu 1923 red preneha biti laiški in postane duhovni red.

V Slovenijo so prišli križniki leta 1199. Ko so se vračali iz Palestine, so pomagali Frideriku Ptujskemu v bitki z Madžari za severovzhodni predel Štajerske. Po zmagi je križniški red dobil posestvo pri Veliki Nedelji, da bi varoval to ozemlje in mu omogočil krščanski in kulturni razcvet.

Podobno kot na Štajerskem so tudi v Beli krajini križniki skrbeli za varnost in dušno pastirstvo. Sem so prišli leta 1268. Prevzeli so župnijo Črnomelj s Semičem, Metliko, Podzemljem in Vinico. V Črnomlju in Metliki so zgradili komendi, ki stojita še danes.

S tem, da je križniški red ohranil del Štajerske in Belo krajino zase, je pokrajini ohranil za Slovenijo. V Novem mestu so križniki imeli poslopje Križatije, sedaj je tu Dolenjski muzej. Župnije, ki so jih v Beli krajini duhovno oskrbovali križniki, sedaj oskrbujejo škofijski mašniki. Zadnji mašnik križniškega reda je odšel iz Bele krajine v letu 2001.

 

CISTERCIJANI – O. Cist.

Cistercijanski red so ustanovili sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan v Citeauxu v Franciji. Red se ravna po pravilu sv. Benedikta in poudarja molitveno življenje, zlasti liturgično molitev. Najpomembnejši cistercijan in glavni razširjevalec cistercijanskega reda je bil cerkveni učitelj sv. Bernard. Prvi cistercijani so že leta 1135 prišli v Slovenijo v Stično, ki leži v ljubljanski nadškofiji. Cistercijani so v osnovi meniški red, ki se posveča predvsem molitvi in delu po načelu »Ora et labora«.

Nekdanji samostan cistercijanov v Kostanjevici je bil ustanovljen leta 1234., cesar Jožef II. pa ga je leta 1785 razpustil. Samostanska cerkev je bila po razpustu podržavljena in v njej ni bilo več bogoslužja.

Samostanska cerkev Presvete Trojice: imela je 13 oltarjev. Uprava državne gospoščine Kostanjevica je leta 1829 večino cerkvene opreme razprodala kupcem, v glavnem okoliškim župnijam.

Samostan in cerkev so 28. septembra 1943 »iz vojaško operativnih razlogov« požgali partizani in takrat so se zrušili oboki. Zvonik se je zrušil 1956.

Danes v nekdanjem samostanskem kompleksu, ki ni v cerkveni lasti, deluje muzej in galerija Božidarja Jakca.


USMILJENI BRATJE – Fratres misericordiae

Usmiljeni bratje so bili konvent – ustanova notranje–avstrijske redovne province s sedežem v Gradcu. Po njihovih pravilih so živeli dejavno ljubezen do Kristusa s služenjem in strežbo človeku – bolniku.

Za potrebe bolnišnice so v letu 1893 tudi s svojo finančno pomočjo uredili stavbo Kvetkovičev gradič v Kandiji v Novem mestu. Prvotno je bilo prostora za 22 bolnikov. 1. januarja 1894 so v Kandiji usmiljeni bratje graškega konventa odprli bolnišnico za moške. V začetku je bilo tu pet bratov, prvi prior je bil frater Kajetan Popotnik. Oskrba je bila zastonj, bolniki so lahko prispevali v ta namen prostovoljno po svojih zmožnostih. Kdor je želel posebno postrežbo, je to plačal. Bolnišnica se je vzdrževala z darovi. Podoba usmiljenega brata v črni kuti z vrečo na rami ali vozičkom pred seboj, ki je prosil miloščine za bolnišnico, je v dolenjskih krajih postala nekaj vsakdanjega. Do konca leta 1894 je bilo sprejetih 485 bolnikov.

Leta 1898 so bolnišnici dozidali novo stavbo za 80 bolnikov, ki jo je 15. julija 1898 blagoslovil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Stara stavba, dotedanja bolnišnica, je od takrat naprej služila za samostan usmiljenih bratov. Tu so si uredili kapelo posvečeno Devici Mariji presvetega rožnega venca.

Bolniki in usmiljeni bratje so bili tudi v Starem gradu v Št. Petru – Otočcu, tam je bila kapela Device Marije dobrega sveta. Tu so se med drugo svetovno vojno večkrat zadrževali partizani. Italijani so 30. junija 1942 Stari grad obstreljevali, po tistem so usmiljeni bratje bolnike od tam odpeljali.

V Vrbju pri Žalcu so vodili sirotišnico in oskrbovali lastno ekonomijo. Iz Vrbja so usmiljene brate izgnali Nemci že 10. julija 1941 in ti so pribežali v Novo mesto.

Med drugo svetovno vojno so bili usmiljeni bratje v Novem mestu pomemben podpornik osvobodilnega boja s tem, da so nudili zdravstveno pomoč in zaščito bolnim in ranjenim partizanom. Jeseni 1943 je za kratek čas postala bolnišnica partizanska divizijska vojaška bolnišnica.

Leta 1946 je zavod prevzela državna uprava, z nacionalizacijo je bila kapela uničena.

 

FRANČIŠKANKE BREZMADEŽNEGA SPOČETJA – FBS

v Boštanju

Kongregacija sester frančiškank Brezmadežnega spočetja (tako poimenovane od leta 1954), ki je v Sloveniji poznana pod imenom »Slovenjebistriške šolske sestre«, je ena izmed številnih kongregacij z vzgojno–prosvetno in karitativno dejavnostjo, ki je nastala v 19. stoletju kot odgovor na potrebe takratnega časa. Leta 1843 jo je v Gradcu ustanovila Frančiška Lampel. Prvotno se je imenovala Šolske sestre III. reda sv. Frančiška Asiškega in je bila namenjena izobraževanju in vzgoji ženske mladine. Po želji ustanoviteljice naj bi pomagale povsod, kjer jo Cerkev potrebuje, kolikor je to v njenih močeh. V Sloveniji so navzoče od leta 1869, od leta 1923 imajo svojo slovensko provinco.

Poleg glavnega namena: v frančiškovski preprostosti, veselju in odprtosti uresničevati v svetu življenje po evangeljskih svetih, so sestre vključene v pastoralno dejavnost Cerkve, predvsem v njeno katehetsko, karitativno in  misijonsko delo.

Po končani vojni vihri so se sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja, ki jih je vojna razmetala na različne kraje, začele vračati v male samostanske skupnosti ali k svojcem oziroma staršem. S. M. Evstahija Klanjšek se je vrnila na svoj dom na Simert (župnija Boštanj), k staršem. Po smrti staršev je leta 1963 v bližini župnijske cerkve v Boštanju zaživela skupnost sester. Oskrbovale so župnijsko cerkev, pomagale v župnišču in ljudem v njihovih zdravstvenih potrebah ter varovale majhne otroke. Dne 30. junija 1968 je škof Stanislav Lenič v hiši blagoslovil kapelo. Zaradi onemoglosti sester in pomanjkanja novih poklicev je bila hiša prodana leta 1991.