22. november 2020
Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.
Pomen praznika
Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.
Zgodovina praznika
Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.
Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve.
HOMILIJA ŠKOFA ANDREJA
Malokdaj se Božja beseda tako ujame s trenutnimi okoliščinami kot danes. V teh izrednih razmerah, ki skrbijo vse, zlasti pa tiste, ki so v skrbeh za svoje bolnike in za zdravstveno osebje, ki izčrpani služijo z zadnjimi močmi, je Božja beseda tolažilna in spodbudna. Govori nam o poslednji sodbi. Spodbuja pa nas tudi k dobrim delom za vse, ki so v stiski.
Jezus Odrešenik je z zemeljskim življenjem razodeval Očetovo ljubezen s solidarnostjo z ubogimi, lačnimi, jetniki, izgnanci. Zaradi odrešenja se je približal in se podal v največjo temo človeškega bivanja. Križ je zanj pomenil najglobljo točko ponižanja in smrti. Hkrati pa tudi njegovo poveličanje in dopolnitev odrešitvenega dela.
Božja beseda današnjega praznika govori o Kristusu Kralju z dvema podobama, ki se med seboj dopolnjujeta. Govori o Kristusu kot kralju in pastirju. Ta lik kralja pastirja se je utelesil v Kristusu. On je resnični, dobri pastir, Odrešenik človeštva in vesoljstva, hkrati pa sodnik. V prvem berilu smo slišali: »sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli.« Kot pastir in sodnik bo presodil in ločil ljudi po njih delih. Merilo ločevanja bodo dela usmiljenja: »Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti…bolan sem bil in ste me obiskali.« In končno njegova nova zapoved ljubezni, po kateri lahko edino prepoznamo, kdo je državljan božjega kraljestva.
Evangelij pa ne govori in ne odgovarja le naši radovednosti, kako bo na dan sodbe, ampak nas uvede v naš čas. Odločilno je, kako smo mi sedaj sposobni razpoznavati Njega na cestah vsakdanjega življenja. Na sodni dan se ne bo zgodilo nič drugega, kot le razodelo to kar se sedaj dogaja. Ni nam treba čakati pred dvornimi vrati, da bi nas On večni Kralj sprejel v svoje dvorane. On sam nas čaka v naših bližnjih. Čeprav so trenutno stiki omejeni, a vrata bodo spet odprta. Vrata osamljenega bolnika, bolnice, domov ostarelih. Tam prebivajo najmanjši bratje, v katerih je On sam navzoč: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
K tem nas spodbuja tudi letošnje pismo papeža Frančiška za letošnjo nedeljo ubogih in tudi teden Karitas, ki je pred nami. Letošnje pismo nosi naslov »Ponudi roko siromaku«(prim. Sir 7,32), ki je vzet iz Sirahove knjige. V njem nas spodbuja k velikodušnosti in tolažbi žalostnih, k lajšanju trpljenja, k pozornosti do ubogih in njihovim različnim potrebam. Papež pravi »v teh mesecih v katerih je svet preplavil virus, ki prinaša bolečino in smrt, obup in zmedo, so vseh pohvale in priznanja vredni vsi, ki ponujajo roko: zdravniki, ki neutrudno skrbijo, medicinske sestre, ki ostajajo pri bolnikih celo preko svojega delovnega časa in se žrtvujejo, ko mnogi drugi omagujejo, bolniški duhovniki, ki blagoslavljajo z muko v srcu.« Dolge litanije, seznam ponujenih rok, ki kljubujejo okužbam in strahu, samo da bi nudile oporo in tolažbo.
»Ponudi svojo roko« je povabilo k odgovornosti kot zaveza vsakogar, ki se čuti deležnega iste usode. Gre za spodbude, da si naložimo breme najbolj slabotnih, kakor pravi sv. Pavel: »Služite drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi namreč: Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe.« Obdobje pandemije nas je prisililo v nehoteno izolacijo in nam onemogočalo celo to, da bi mogli tolažiti in biti blizu prijateljem in znancem, ki jih je prizadela izguba njihovih dragih. Ostane nam bližina po telefonu zlasti pa molitev, ki doseže vsakega.
Pismo papež sklene:" V teh stiskah nas spremlja Božja Mati, ki je bolj kot katera koli druga, Mati ubogih. Naj molitev k Materi združi vse nas, njene ljubljene otroke. Molitev naj ponujeno roko spremeni v objem medsebojne podelitve in ponovno odkritega bratstva."
--
Več o prazniku samem: https://katoliska-cerkev.si/praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-2015