O prazniku

15. avgusta v Katoliški Cerkvi obhajamo slovesni in zapovedan praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga v Republiki Sloveniji praznujemo tudi kot dela prost dan. Na ta praznik vsako leto obnavljamo izročitev slovenskega naroda Materi Mariji.

(slika: Leopold Layer, Marijino vnebovzetje, 19. stol., olje na platnu)

 

Molitev izročitve slovenskega naroda Mariji

Sveta Devica Marija!
Ti si Jezusova Mati: ti si ga pod srcem nosila,
ga rodila in si z njim pod križem trpela.
Ti si tudi naša Mati: tvoja materinska roka
nas je varovala skozi vso zgodovino.
Tebi izročamo sami sebe, da bi
v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.
Tebi izročamo naše družine, da bi
bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.
Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost.
Tebi izročamo slovensko domovino, da bi
napredovala v luči vere in krščanskega izročila.
Tebi izročamo naše rojake po svetu, da bi
ostali zvesti Bogu in svoji domovini.
Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo.
Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči
Svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku,
ki živi in kraljuje vekomaj.
Amen.

 

Izročitev obnavljamo vsako leto na praznik Marijinega vnebovzetja.

Kaj je vsebina praznika Marijinega vnebovzetja?

Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“ ali tudi „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju na 15. avgust obhajali spomin dneva, ko je Marija zaspala. V Rimu so uvedli ta praznik v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa. Praznik je postal zelo priljubljen in so ga slovesno obhajali. 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“ Seveda so besede vedno skromnejše in mnogo bolj omejene kot skrivnost, o kateri govorijo.

Marija je umrla, kakor umirajo vsi ljudje, a njeno telo ni strohnelo v grobu, ne čaka več vstajenja. Takoj po smrti jo je Jezus obudil in Marija je zaživela novo življenje po duši in telesu, ki traja vso večnost pri Sinu v nebesih. Po njegovi želji ni bila niti trenutek pod izvirnim grehom - saj je bila brez njega spočeta (brezmadežno spočetje) - in zato tudi kazen za greh (smrt) ni mogla pasti nanjo. Sinovska ljubezen mu tega ni dovoljevala; kako naj pusti razpasti tisto telo, iz katerega se je oblikovalo njegovo lastno telo?

 

Iz prazničnega hvalospeva:

        Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere,
        ki je začetek in podoba poveličane Cerkve,
        trdno upanje in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu.
        Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene,
        ki je nosila Začetnika življenja
        in je svetu rodila tvojega učlovečenega Sina,
        našega Gospoda Jezusa Kristusa.
 
 

Marija pa z Jezusom ni bila tesno povezana samo v njegovi otroški dobi, ko ga je ob rojstvu vesela pokazala pastirjem, temveč v vsem njegovem življenju in celo pod križem, ko je umiral njen Sin je na svojevrsten način sodelovala pri odrešenju. (prim. C 61). Tako globoko zedinjenje med njo in njenim Sinom ostane najvišji vzor povezanosti človeka z Bogom. Marijino vnebovzetje je poroštvo, da bodo Božji otroci poveličani tudi po telesu in se bo dvigalo k Bogu češčenje celotnega odrešenega človeštva.

  Marija je tista, ki je bila in ostane poleg Kristusa najbližja Bogu
in najbolj upodobljena po Kristusu.
 

 
Drugi vatikanski koncil pravi ob koncu konstitucije o Cerkvi: „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.“ (C 68)

  To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže vnaprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu.  

 

Marija je končno dopolnitev v nebesih že doživela, ker je verovala. Tudi mi smemo upati, da jo bomo doživeli, če bomo božjo besedo poslušali in se po njej ravnali (prim. Lk11, 28).

Tako gre ob tem prazniku tudi za nas, za našo prihodnost:

  • Marijino življenje in njeno poveličanje sta zgled za nas. Naše telo ni nekaj postranskega; dovršen in dopolnjen bo ves človek.
  • Večnega življenja ne bo deležna le naša duša, tudi telo bo vstalo in bo deležno nesmrtnosti; poveličano bo.

Kakšno bo to telo, nam razlaga apostol Pavel: „So nebesna in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih, drug zemeljskih teles. Drug je sijaj sonca in drug sijaj lune, drug je sijaj zvezd. […] Tako je tudi z vstajenjem od mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. […] Kar sejemo v slabosti, vstaja v moči. Sejemo zemeljsko telo vstaja duhovno telo“ (1 Kor 15, 40-44).

Naše poveličanje in naša nesmrtnost torej nista samo nekaj prihodnjega, temveč se vse začenja že v sedanjosti in na zemlji. Če hočemo biti deležni Kristusovega vstajenja in Marijine neumrljivosti, moramo tu in zdaj posnemati Marijo in živeti z Jezusom tako, kot je živela Ona. Ko posnemamo Marijo, se bolj in bolj upodabljamo po Kristusu.

  Na nebu se je prikazalo veliko znamenje:
žena ogrnjena s soncem in luna pod njenimi nogami,
na njeni glavi pa venec dvanajstih  zvezd.

(Apokalipsa - Razodetje 12,1)
 

 

Prav zato, ker verujemo v nebesa, tudi resno jemljemo svet in smo veseli, „ker moremo po zgledu Jezusa Kristusa, ki je opravljal rokodelska dela, vso zemeljsko dejavnost tako izvrševati, da človeška, poklicna, družinska, znanstvena in tehnična prizadevanja povezujemo v življenjsko celoto skupaj z verskimi vrednotami, da se pod njihovim najvišjim usmerjanjem vse naravna na Božjo slavo“ (CS 43,1). Verovati v večno življenje pomeni upati, da ne bo nič od tega, kar storimo ali delamo, šlo v izgubo.

V Mariji vidimo uresničen svoj sen o nesmrtnosti, o sreči in slavi brez konca. Nismo določeni za smrt, temveč za življenje nismo določeni za uničenje, temveč za vstajenje. Marija je šla in prišla pred nami. Marijino vnebovzetje je praznik odrešenega človeštva, praznik življenja, ki je premagalo smrt.

Povzeto po: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti ,102 - 105.