Škofijska komisija karitativnih dejavnosti je v sodelovanju s Škofijsko karitas Novo mesto organizirala že 9. romanje bolnikov, invalidov in starejših na Zaplaz. V lepem s soncem obsijanem dopoldnevu, je v soboto, 26. avgusta 2017, v Marijino svetišče poromalo skoraj petsto bolnikov, invalidov in starejših. Večina je ob pomoči spremljevalcev prišla z osebnimi vozili, prišli pa so tudi z štirimi avtobusi. Pol ure pred mašo je bila molitev rožnega venca. Ob 10. 30 uri je bila sveta maša, ki jo je ob dvajsetih somaševalcih daroval škof Andrej Glavan. Na začetku je vse pozdravil predsednik Škofijske karitas Novo mesto g. Ciril Murn. Še posebej je pozdravil člane Krščanskega  bratstva bolnikov in invalidov, Društva invalidov Dolenjske ter vse ostale bolnike in ostarele. V homiliji jih je nagovoril škof Glavan in poudaril, da letošnje romanje poteka v znamenju dveh velikih dogodkov: 100. obletnice zaplaške cerkve in 100-letnice Marijinih prikazovanj v Fatimi. Med mašo so številni prisotni prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja. Po maši pa so se zadržali ob svetišču v pogovoru in druženju. Zbrane je spodbujal k potrpežljivosti in zaupanju v tegobah bolezni in starosti. Hkrati pa se je v svojem imenu in v imenu bolnikov zahvalil vsem tistim, predvsem svojcem, prijateljem in zaposlenim v različnih nagovalnih ustanovah, ki dan za dnem kot "usmiljeni Samarijani" z občutljivostjo in pozornostjo skrbijo za svoje onemogle bližnje.

Naj bo obisk pri Materi Mariji, zdravju bolnikov vsem v telesno in duhovno okrepčilo.

FOTOGALERIJA (foto: Marjan Dvornik)

PLAKAT


Nagovor škofa Andreja Glavana pri maši na romanju bolnikov, starejših in invalidov na Zaplaz 2017

Prisrčno pozdravljam vse romarje, duhovnike, redovnike in redovnice, še posebej pa vas bolnike, ostarele in invalide od blizu in daleč: skupine invalidov Dolenjske in Bele krajine, iz Grosuplja, Ribnice, iz društva amputirancev in Krščansko bratstvo bolnikov Dolenjske, vse vaše spremljevalce. Prišli smo na Zaplaz, ki letos praznuje 100-letnico posvetitve cerkve. Svetišče je letos ob jubileju bogatejše. Obnovili smo veliki oltar, cerkev je dobila lepe orgle in tudi milostni Marijin kip nov prestol z novim oltarjem.

Poromali smo, da se na tem svetem kraju duhovno in telesno okrepimo. Če smo prišli s pravim namenom, bomo gotovo dobili nov pogum in voljo, okrepili se bomo za novo, večjo potrpežljivost. Na novo bomo osmislili prenašanje svojih križev in težav. Te so lahko fizične, združene s to ali ono boleznijo, starostjo. Lahko pa so notranje, ko trpimo morda zaradi nesprejetosti, premajhne pozornosti ali hvaležnosti. Prav to je včasih najhujše, ko ob vsem žrtvovanju morda kdo doživlja tisto staro resničnost: Dobrota je sirota. Tako sem se žrtvoval(a), zdaj pa se mi takole vrača.

Prišli smo, da se tudi zahvalimo za vse vesele in lepe trenutke, ki jih doživljamo ob hvaležnih otrocih, vnukih in pravnukih, sosedih, za vso pozornost vseh tistih, po katerih nam Bog izkazuje svojo dobroto.

1. Božja beseda nas spodbuja k zaupanju. Za vernega človeka nobena preizkušnja, nobena bolezen, nobena invalidnost ni tako huda in težka, da bi nas spravila v brezup in malodušnost. Bog, ki neko breme dopusti, nam tudi poda ali podloži roko, da ga lažje nosimo. Prerok Izaija nas v težavah opogumlja: »Ne boj se, ker sem s teboj! Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti« (Iz 41, 10). Kar trikrat je rečeno: »Ne boj se, jaz ti pomagam.« Sicer pa je v Svetem pismu menda kar 365-krat zapisano: »Ne boj se!«, kar za vsak dan posebej. Blagor nam, če imamo to milost, da to lahko vérujemo. Če smo pa posebni božji ljubljenci, če nas hoče Jezus tesneje pritegniti k sebi na križ, pa lahko doživljamo celo to, kar je on. Veliko notranjo zapuščenost, nekakšno zamračitev Očetove ljubezni. V tej bolečini je klical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« A vztrajal je do konca, ko je svojo žrtev izročil v Očetove roke. O tej nedoumljivi skrivnosti so razmišljali in pisali mnogi največji krščanski teologi, protestantski, katoliški in pravoslavni. Ruski mislec Evdokimov celo pravi, da je Jezus na križu šel skozi velika vrata božje tišine in trpel na mestu vseh ateistov. V globine Jezusove zapuščenosti in noč duše so stopali tudi nekateri mistiki: sv. Janez od Križa in sv. Mati Terezija in mnogi drugi.

2. Evangelij pa nam daje znano, a vedno novo spodbudo iz vedno aktualne prilike o usmiljenem Samarijanu. Pojdi in tudi ti tako delaj, je nauk prilike. Marijo je Sveti Duh že ob angelovem oznanjenju in ob sprejetju Božjega otroka navdihnil: Pojdi! Pojdi v hribe na Judovem k teti Elizabeti na obisk. Prinesla je prisotnost Otroka, ki ga je nosila pod srcem. A prišla je tudi v pomoč. Kar za tri mesece se je ustavila pri teti. Pa ne gre le za fizično pomoč. Najbolj dragocena pomoč, ki jo lahko damo zlasti bolniku, je »biti poleg«, ustaviti se ob njem, imeti čas zanj, poslušati ga. Biti navzoč, biti blizu nekoga, ki trpi ali pa je osamljen, je lahko največ, kar lahko pokažemo bližnjim. Biti ob nekom, ki nosi v sebi strahove, bojazen, obup, ki žaluje, je najbolj pristna ljubezen. Imeti nekoga, za katerega veš, da ti bo stal ob najtežjih trenutkih ob strani, je velika tolažba.

Prijatelja na fronti. Eden je bil ranjen in je obležal, ni mogel sam naprej. Ko so prišli v taborišče, so ga pogrešili. Prijatelj je šel k poveljniku in povedal, da gre ranjenega prijatelja poiskat. »Nikakor, še tebe bom izgubil, ko te bodo nasprotniki odkrili.« Kljub vsemu je šel. Našel je hudo ranjenega tovariša, bil je še živ, naložil ga je …? Med potjo ob povratku je bil tudi sam ranjen. Ko ga je prinesel v taborišče, mu je poveljnik rekel: »No, vidiš, ali se je splačalo izpostaviti življenje: Sem ti rekel, da je mrtev.« »Da, splačalo se je. Bil je še živ, ko sem prišel do njega. In rekel mi je -Vedel sem, da boš prišel. – Iz teh besed bom odslej živel.«

Jezus je bil tisti Samarijan in zvesti prijatelj, ki pride k vsakemu, bodisi po človeku, ki te obišče ali osebno v zakramentu. Včasih ni treba veliko besed, dovolj, da poslušamo. Najdragocenejši obisk pa je, ko Jezus, usmiljeni Samarijan, v svetem maziljenju obveže naše fizične ali notranje rane in ko se skloni k nam v Svetem Rešnjem Telesu zlasti v sveti popotnici.

Bodimo, dragi bratje in sestre, usmiljeni Samarijani. A. M. Slomšek je rad dejal: »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže.« Posnemajmo Jezusa. Zgledujmo se po njem. On je prehodil človeško pot trpljenja in nas spremlja na naši poti, ko obležimo s fizičnimi ali duhovnimi ranami. Jezusovo sočutje gre tako daleč, da se z njimi celo poistoveti: »Bolan sem bil in ste me obiskali…« (prim. Mt 25,36).

Naj se danes na priprošnjo zaplaške Marije in tudi mučenca Alojzija Grozdeta, ki je šel še mlad skozi različne preizkušnje, na koncu življenja pa še skozi mučeniško smrt, napolnijo naši duhovni vrči z novo ljubeznijo, zaupanjem, da bomo kljub preizkušnjam ohranili voljo do življenja, hvaležni vsem, ki nam pomagajo. Tistim, ki nam jih na pot pošlje Božja previdnost in so potrebni naše pozornosti, ljubezni in pomoči, pa naj s pripravljenostjo in veseljem izkazujemo sočutje in pomoč.

Amen.