V soboto, 18. marca, smo obhajali praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in glavnega zavetnika novomeške škofije. Ob tej priložnosti v Škofiji Novo mesto vsako leto podelimo najvišje škofijsko priznanje »Odličje sv. Jožefa« posameznikom ali ustanovam, ki se posebej odlikujejo po zglednem krščanskem življenju in svojem prispevku za krajevno Cerkev. Letošnje odličje je prejel g. Ivan Cvitkovič iz Kočevja, dolgoletni organist v različnih župnijah in krajih Kočevske. Poleg tega je bil umeščen tudi nov častni kanonik novomeškega stolnega kapitlja in sicer župnik in dekan Dekanije Žužemberk g. Franc Vidmar, v znak škofove zahvale in priznanja za njegovo izredno pastoralno zavzetost in večkratni dekanski mandat v različnih župnijah dekanij Ribnica in Žužemberk.

Pri slovesnem somaševanju se je ob škofu Andreju Glavanu zbralo preko 20 duhovnikov in vsi novomeški stolni kanoniki. Pri maši je lepo prepeval mešani pevski zbor iz Župnije Žužemberk.



Prejemnik Odličja sv. Jožefa - g. Ivan Cvitkovič

Odličje sv. Jožefa bo letos prejel gospod Ivan Cvitkovič iz Kočevja. – Gospod Cvitkovič je v kočevski in mnogih okoliških župnijah predan organist že več kot pol stoletja. Iz rodne Bele Krajine se je kmalu po vojni kot mlad fant preselil v Kočevje. Njegova pot organista se je začela s prijateljevanjem s takratnim organistom g. Dežmanom. Pri njem se je učil prvih not, kasneje pa je obiskoval tudi orglarsko šolo v Ljubljani. Kot organist se je najprej preizkusil v Dolenji vasi pri Ribnici. Vmes je pomagal tudi v Hinjah. Kmalu pa se je ustalil v Stari Cerkvi, kjer je službo organista opravljal do pred dveh let. Redno je igral in kljub letom še vedno igra pri sv. maši vsako nedeljo v Mozlju ter občasno v Livoldu, v domu starejših v Kočevju, v Koprivniku, Verdrenku in drugje. Od začetka do danes ga odlikujejo kreposti, kot so: delavnost, poštenje, pripravljenost za pomoč, plemenitost, skromnost, globoka in pogumna vera in predvsem velika ljubezen do Cerkve. Te lepe lastnosti je uspel približati tudi svojim pevcem, predvsem pa je bil zvest sopotnik svoji ženi in sodelavec številnim kočevskim duhovnikom. Svoje služenje je vedno opravljal z občudovanja vredno potrpežljivostjo in nikoli ni pričakoval hvale ali priznanja.

Častni kanonik stolnega kapitlja - g. Franc Vidmar

Nov častni kanonik novomeškega stolnega kapitlja bo postal gospod Franc Vidmar, župnik v Žužemberku in dolgoletni dekan dekanij Žužemberk in Ribnica. – Imenovanje je izraz škofove zahvale in priznanja za njegovo izredno požrtvovalnost in pastoralno zavzetost v številnih župnijah, ki jih je zaznamoval. Pot župnika je začel v Loškem Potoku s soupravo župnij Drage in Gore pri Sodražici. Leta 2000 je bil izvoljen za dekana dekanije Ribnica. Leta 2003 je postal župnik v Zagradcu in od takrat opravlja službo dekana žužemberske dekanije. Od 2006 dalje pa slovi kot zavzet župnik v Žužemberku, ki ima poseben čut za sakralno umetnost in dediščino. G. Vidmar je bil tudi član več škofijskih in medškofijskih delovnih teles.

Nagovor škofa Glavana pri sv. maši

Neki mož, oče, član skupine Možje sv. Jožefa je zapisal: »Ali pozna kdo moža, ki je tih in potrpežljiv, neizmerno ljubi svojo ženo in otroka, je samostojni podjetnik, pa ima vseeno dovolj časa za ženo, vzgaja sina in nenazadnje za Boga. Bere in premišljuje Božjo besedo, uči in vzgaja sina, s katerim se skupaj udeležujeta verskih obredov … O njem bi danes mnogi govorili, da je copata, nesposobnež, zapečkar ali celo pobožnjakar.

A vendar vsi tega moža poznamo in občudujemo, ker sami tega tempa ne zmoremo več. Zato nam je sv. Jožef postal ideal moža, očeta in gospodarja, četudi Sveto pismo o njem piše samo, da je bil pravičen. Njegova moč izhaja iz njegove vere, neomajne vere v Boga, kateremu je povsem zaupal.« Tako je razmišljal o sv. Jožefu ta mož in družinski oče.

Svetopisemski temelj češčenja sv. Jožefa je v stavku na začetku Matejevega evangelija: »Jakobu se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.« Še bolj se Jožefova vloga pokaže v bogoslužnih besedilih. V hvalospevu današnjega praznika beremo: »On je pravični mož, ki si ga dal za ženina deviški Božji materi, zvesti in modri služabnik, ki si ga postavil za poglavarja sveti družini. Kakor oče je varoval tvojega v moči Svetega Duha spočetega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.«

Sv. Jožef je v službi varuha Božjega Sina in njegove matere vsem, zlasti pa očetom, predvsem zgled vere. Njegova vera je preprosta in absolutna vera velikih očakov vere, kakor n. pri. Abrahama. Z njimi je skupen tudi način, kako se mu je Bog razodeval, v sanjah. To je vera pokorščine, ki je tako zelo draga apostolu Pavlu. Ta vera ni toliko verovanje velikih resnic, kot v neomajnem zaupanju v Boga in v doslednem izvrševanju njegove bolje in v dejavnem služenju božjim načrtom.

Od praznika sv. Jožefa do Marijinega oznanjenja obhajamo vsako leto teden družine. Letos je posvečen posebej možen in očetom. Posvetimo nekaj besed vlogi očeta. Ta je ena najbolj univerzalnih besed, starodavna kot je zgodovina človeštva. Papež Frančišek je v katehezi ob neki splošni avdienci dejal: »Današnja družba je v veliki meri družba brez očetov. Predvsem v zahodni kulturi je žal lik očeta simbolično odsoten, oslabel, odstranjen. Sprva je bilo to razumljeno kot osvoboditev od očeta gospodarja, od očeta predstavnika zakona, ki se vsiljuje od zunaj, od očeta cenzorja sreče otrok in kot ovire za osamosvojitev in samostojnost mladih. A danes so očetje včasih tako osredotočeni nase, na svoje delo in včasih na svoje individualne uresničitve, da pozabijo na družino.«

Najpomembnejše je torej po papeževih besedah, da je oče navzoč v družini. Da je blizu ženi, s katero deli vse: veselje in trpljenje, napor in upanje. In da je zraven pri odraščanju otrok: ko se igrajo in ko delajo, ko so brezskrbni in ko jim je hudo, ko govorijo in ko molijo, ko upajo in ko jih je strah, ko naredijo napačen korak in ko spet najdejo pot. Oče mora biti vedno navzoč, je ponovno poudaril papež ob katehezi prvo sredo v februarju. Očetje morajo biti potrpežljivi. Velikokrat ni mogoče storiti ničesar drugega kot čakati, moliti in čakati z blagostjo, velikodušnostjo in usmiljenjem. A znati morajo tudi opominjati. Ni oče, kdor je popustljiv in pretirano čustven. Oče, ki zna opominjati brez poniževanja, zna tudi ščititi brez zadržkov. Je tisti, ki čaka na otroke, ko se vračajo od svojih polomij.

Sv. Jožef je vzornik v služenju očetom in vsem nam, v služenju tudi v Cerkvi.

Eden takih mož je tudi današnji prejemnik odličja sv. Jožefa g. Ivan Cvitkovič, zaslužen bogoslužni sodelavec, organist, ki že več kot 70 let sodeluje v mnogih župnijah na Kočevskem, zlasti v Kočevju, Stari Cerkvi, v Mozlju in občasno tudi drugod. Sam ga že 10 let srečujem tudi v Domu starejših, kjer s svojim ženskim zborom redno sodeluje.

Danes je tako nesebično zastonjsko prostovoljstvo že prava redkost, zato je lahko vzor mnogim sodelavcem po naših župnijah. Trenutno je g. Cvitkovič edini predstavnik organistov med jožefovimi odlikovanci v naši škofiji.

Dragi bratje in sestre! Danes, ob 10-letnici stolnega kapitlja pa imamo tudi redko slovesnost razglasitve novega častnega člana kapitlja. Kaj je poslanstvo zbora kanonikov? Prvi duhovniki, ki so svetno in cerkveno oblast pred 525 leti zaprosili za ustanovitev takratnega kolegiatnega kapitlja, so zapisali: »da se želijo združiti Bogu na čast in slavo v duhovniško skupnost, ki jih bo povezovala skupna molitev in tudi skupna družinska miza.«

Danes lahko za stolni kapitelj dodamo tudi, da bi se tesneje povezali kot svetovalci s škofijo, da bi bili kot skupnost v edinosti povezani s svojim škofom, notranji in zunanji grad Božje navzočnosti kot studenec luči za mesto in celotno novomeško škofijo. Danes ima naš stolni kapitelj po statutu 6 rednih članov. Zanimivo pa zgodovina pove, da je nekoč večina kapitljev, tudi novomeški, imela po 12 članov, kar naj bi spominjalo na apostolski zbor dvanajsterih, kar je zgovorno sporočilo in navodilo – biti skupnost enega srca in duha kot nekoč apostoli.

Gospod kanonik France in gospod Ivan Cvitkovič, obema čestitamo in kličemo še na mnoga plodna leta Bogu v čast in Cerkvi v korist.

Molitev k sv. Jožefu,
zavetniku novomeške škofije

O sveti Jožef,
skrbni varuh svete Družine
in zavetnik naše novomeške škofije,
varuj nas greha in izprosi nam pogum,
da bomo zlo premagovali z dobroto
in sile teme s Kristusovo lučjo.
Varuj nas in našo škofijo,
da bomo po tvojem zgledu
in s tvojo pomočjo
sveto živeli, vero ohranili
in dosegli srečno večnost.

Amen.


Prejemniki Odličja sv. Jožefa iz preteklih let so:

-   2016: Slavko Trontelj, ključar in dolgoletni sodelavec novomeške kapiteljske cerkve, ki je s svojim pokončnim pričevanjem v policijskih vrstah izkazal svojo zvestobo Bogu, domovini in Cerkvi
-   2015: Jožica in Peter Kotar, izjemno in vsestransko požrtvovalna sodelavca v župniji Dolenjske Toplice in v škofijskem merilu
-   2014: Marija – Mimica Rade, upokojena medicinska sestra, ki je s svojo izjemno ljubeznivostjo in sočutjem do pacientov ter kot izredna delivka v življenju izpričala krščansko ljubezen do bližnjega.
-   2013: Lina Švalj, dolgoletna in izredno zaslužna organistka in zborovodkinja v župniji Šentjernej
-   2012: Anica in Lado Stopar, cerkovnika romarskega svetišča na Zaplazu, odlikuje ju zvesta služba Cerkvi in izredna gostoljubnost do romarjev in duhovnikov
-   2011: Marija Kalan, dolgoletna zaslužna sodelavka Karitas na kočevskem
-   2010: sestre de Notre Dame, za služenje krajevni cerkvi in podaritev nekdanjega samostana in šole v Šmihelu, ter Jože Kastelic, za zgledno krščansko življenje in darove župnijam Hinje in Ambrus ter domačemu kraju Žvirče
-   2009: dr. Janez in dr. Marika Kramar, za izredno predano služenje Bogu in ljudem v zdravniškem poklicu in zgledno krščansko življenje
-   2008: sestra Marija Agneza Saje, za ustanovitev karmeličanskega samostana v Mirni Peči in duhovno podporo sester karmeličank krajevni cerkvi na Dolenjskem.