V soboto, 27. maja, smo obhajali god blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. Tudi letos smo se k osrednjemu praznovanju zbrali na Zaplazu, v novomeškem škofijskem romarskem središču, kjer so shranjene relikvije blaženega Alojzija. Zbralo se je 25 duhovnikov in okrog 400 vernikov, med katerimi je bilo tudi nekaj mladih (20), ki so preko noči priromali peš iz Novega mesta in drugih smeri. V Mirni Peči so se ustavili na obisku in skupni molitvi s sestrami karmeličankami. Kljub okrog 30 km dolgi poti so bili romarji zjutraj polni hvaležnosti in lepih vtisov. Pred mašo so vodili še molitveno uro pred Najsvetejšim v priprošnji k bl. Alojziju Grozdetu.

Letošnje praznovanje je bilo vse v znamenju Marije. Ob začetku slovesnosti je župnik Marko Japelj v novo pripravljen stranski oltar vstavil originalni kip Zaplaške Marije, ki so ga v sprevodu prinesle čateške birmanke. Škof Andrej Glavan je nato blagoslovil novi oltar, ta novi prestol milosti Zaplaške Matere Božje, kot se je izrazil v uvodnem povabilu. Oltar je delo arhitekta Matija Marinka. Med nagovorom pri sveti maši pa je škof poudaril tudi povezanost bl. Alojzija Grozdeta s fatimskimi prikazovanji Marije, katerih 100-letnico letos obhajamo. Blaženi Alojzij Grozde si je namreč zelo prizadeval za izvrševanje fatimskih naročil: molitev, post, pokora, za spreobrnjenje grešnikov. Po priporočilih škofa Gregorija Rožmana je želel širiti fatimsko pobožnost tudi v svojem domačem kraju, zato je na svoji zadnji poti nosil s seboj nekaj fatimskih besedil. Tudi ta so verjetno zbodla v oči njegove mučitelje na Mirni, zato lahko rečemo, da je Grozde tudi fatimski mučenec.

Po maši smo zapeli še litanijske vzklike k blaženemu Alojziju Grozdetu in po škofovih rokah prejeli blagoslov z relikvijami bl. Alojzija. Pri slovesnosti je prepeval združeni pevski zbor iz župnij Novo mesto Šmihel in sv. Lenart.

V soboto popoldne so se na Zaplazu ustavili še ministranti iz Dekanije Leskovec, ki so imeli ta dan dekanijsko srečanje in turnir v nogometu. Naslednji dan, v nedeljo, pa se je iz Tržišča so Studenca odpravilo 50 pohodnikov na t. im. drugi pohod po poti blaženega Alojzija Grozdeta, ki povezuje ključne kraje otroštva našega blaženega. Med potjo so na večih krajih organizirali tudi recitale in predstavitve Grozdetovega življenja.

 

Nagovor škofa Glavana pri osrednji slovesnosti na Zaplazu

Dragi duhovniki, dragi romarji – Marijini častilci in častilci blaženega Alojzija Grozdeta.

Dva dogodka sta nas danes zbrala. Blagoslov preurejenega oltarja Zaplaške Matere Božje in god našega mučenca Alojzija Grozdeta.

V jubilejnem letu ob 100-letnici posvetitve cerkve na Zaplazu in ob 100-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi, od 13. maja do 13. oktobra, smo se odločili prenoviti tudi oltar – ali kot smo rekli ob blagoslovu – prestol milostnega kipa naše Zaplaške Marije.

Fatima je po mnenju francoskega nobelovega nagrajenca pisatelja Paula Claudela in po mnenju našega tržaškega pisatelja Alojza Rebula, največji dogodek 20. stol. Zgodil se je sredi najhujše vojne vihre 1. svetovne vojne. Ta teden smo se spominjali 100. obletnice začetka največje bitke v tej vojni, Soške fronte, kjer je padlo, bilo ranjenih ali je bilo zajetih 1,5 milijona ljudi. Zadnje prikazanje se je zgodilo pred 60.000 ljudmi in je bilo tik pred drugo veliko katastrofo, oktobrsko komunistično revolucijo. Njenih žrtev je bilo v nadaljnjih desetletjih po vsem svetu, tako ocenjujejo, 150 milijonov.

Marija je v Fatimi opozorila na zlo, ki bo prišlo, če se svet ne bo spreobrnil. Povedala je svetu po malih nedolžnih pastirčkih, ki sta bila dva od njih 13. maja letos razglašena kot najmlajša svetnika doslej, kako lahko to zlo premagamo. Ne kot politično ali ekonomsko zlo, ampak kot zlo, ki želi uničiti božji red v življenju ljudi. Opozorila je, da če želimo doseči duhovno zmago, moramo živeti sveto življenje po krščanskih vrednotah. Moliti moramo in se darovati za spreobrnjenje grešnikov, med katere se moramo tudi sami prištevati. Razodela nam je, da je najučinkovitejše orožje v tej duhovni bitki takoj za sveto mašno daritvijo rožni venec, saj se je prav v zadnjem prikazanju predstavila kot gospa rožnega venca. Takrat je napovedala tudi konec vojne.

Da bi pastirčke še bolj prepričala in navdušila za zadostilno molitev, jim je bilo dano videti strahote pekla. Če ne bi Marija vsem trem že v prvem prikazanju obljubila, da jih bo vzela v nebesa, je pozneje dejala Lucija, bi umrli od strahu in groze.

Za to zadoščevanje, za pobožnost petih prvih sobot in za posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu se je kot maturant navdušil tudi Alojzij Grozde. K tej pobožnosti je slovenski narod povabil škof Gregorij Rožman. Grozde je to pobožnost želel začeti opravljati prav v januarju 1943, a je bil v noči s 1. na 2. januar mučen in ubit na Mirni. Tako je bil prvi petek njegov smrtni dan.

V evangeliju smo slišali: blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, kadar vas bodo izročali in sramotili … zaradi Sina človekovega. Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče …

Sreča najbrž ni ravno prvo čustvo, ki bi ga povezovali s preganjanjem Jezusovih učencev. Z ljudmi, ki so bili mučeni, zlorabljeni in zaprti, ne da bi bili sploh postavljeni pred sodišče. S tistimi, ki so jim zaradi njihove vere pobili prijatelje in sorodnike, s tistimi, ki živijo tudi danes v prenatrpanih taboriščih. Vendar pa je prav sreča pogosto tisto, kar ljudje ob srečanju s temi verniki najprej opazijo. Kako je to mogoče? Kako so lahko ljudje, ki tako zelo trpijo, tako srečni? To je proti človeški naravi, ki se hoče za vsako ceno izogniti trpljenju.

A če resno jemljemo Jezusov nauk in zgled in če pomislimo, kaj so preživljali prvi kristjani, sreča v času preganjanj ni nekaj presenetljivega. To nam potrjujejo pričevanja tudi današnjih mučencev. Trenutno prebiram knjigo Glas mučencev – navdihujoče zgodbe kristjanov, ki se soočajo z islamskimi skrajneži. Čudimo se lahko njihovemu zgledu, pogumu in celo veselju zaradi preganjanja. V pismu Hebrejcem beremo o Jezusu: »On je namesto veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, ker se ni menil za sramoto in je sédel na desno Božjega prestola. Apostol Jakob pa preganjane kristjane opominja: »Za čisto veselje imejte, moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, saj veste, da preizkušenost vaše vere rodi stanovitnost.« (Jak 1,2-3).

Globoka sreča, ki izhaja iz Boga, preganjane Jezusove učence ločuje od drugih ljudi. To opazijo celo pazniki v zaporu. Opazijo jo celo otopeli borci islamske države. In ta sreča ima tak vpliv, da včasih celo preganjalce privede do tega, da hočejo spoznati Jezusa, Boga tistih, ki jih preganjajo.

V tej omenjeni knjigi je primer nekega Jana iz islamske države Malezije. Jan se je spreobrnil iz islama v krščanstvo. Po državnih zakonih je to kaznivo, zato so ga ves čas zasledovali in končno je pristal v zaporu v tako imenovanih taboriščih za očiščenje. Doživel je različna mučenja. »Ko so me brcali, poniževali, tako rekoč nisem čutil bolečin, ampak posebno tolažbo,« pravi. Enkrat med pretepanjem se je začel celo smejati, pa ne da bi se posmehoval mučiteljem, ampak ker je hotel pokazati srečo zaradi časti, ki jo je bil deležen. »Nisem tarnal, ko so me tepli,« se spominja: »Tudi Jezusa so.«

Morda se nam zdi neverjetno, da je ta Jan namesto strahu v trpljenju doživljal srečo. Zaradi vere je Jan doživel polnost Božje moči, zato njegove sreče ni bilo mogoče zajeziti. Zmagal je, ker je neomajno zaupal v Boga in neprestano molil in ker so tudi drugi kristjani molili zanj.

Neverjetne zgodbe doživljajo kristjani zlasti v mnogih islamskih državah, zlasti pa spreobrnjenci iz islama. Prav čudežne zgodbe so to, čudežne, za kakšno ceno so preživeli in ostali zvesti. Prepričan sem, da bodo ta pričevanja in mučeništva seme novih kristjanov in spreobrnjenj.

Mi mlačni evropski kristjani si lahko le sprašujemo vest, kakšen odnos imamo do svoje vere in krščanskih vrednot.

Prosimo danes Marijo pred njenim novim prestolom milosti v naši cerkvi za močnejšo vero. Prav tako mladega mučenca bl. Alojzija, naj nam izprosi več doslednosti in vztrajnosti v boju z zlom v nas in okoli sebe. Naj nam izprosi, da bomo kot kristjani vedno miroljubni, a nikoli strahopetni, vedno iskreni in nikdar hinavski, vedno resnicoljubni in nikoli lažnivi, vedno usmiljeni in nikoli trdosrčni.

Amen.


Za praznovanje godu bl. Alojzija Grozdeta so pripravljena tudi naslednja gradiva:

Novi oltar zaplaške Matere Božje