Na triintrideseto nedeljo med letom, 19. novembra 2017, bomo obhajali prvi svetovni dan ubogih. Papež Frančišek je ta dan napovedal s posebnim pomenom, da bi poudaril dostojanstvo, ki ga imajo in ohranjajo ubogi kot posebni Božji prijatelji. Tudi v svetu izobilja ne smemo pozabiti na dejstvo notranjega in zunanjega uboštva, ki nas vse kliče k spreobrnjenju in delom usmiljenja. Prav to je tudi želja papeža Frančiška, da bi poleg molitve organizirali tudi konkretne akcije pomoči ubogim. Papež Frančišek bo v soboto zvečer vodil molitveno vigilijo v cerkvi sv. Lovrenca zunaj obzidja. V nedeljo bo ob svetovnem dnevu obhajal najprej sv. evharistijo v baziliki sv. Petra, po molitvi angelovega češčenja pa bo skupaj z ubogimi kosil v avli Pavla VI. v Vatikanu.

V nedeljo torej vabljeni k poglobljeni molitvi in delom usmiljenja za naše bližnje!


Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan ubogih

Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji

33. nedelja med letom - 19. november 2017

 1.     »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam 'ljubljeni apostol' to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je enostranska in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2.     »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili ubogim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj ubogim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu deljenja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj uboge. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3.     Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na uboge ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k deljenju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in deljenju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih ubogih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k ubogim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4.     Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v ubogih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice ubogih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na uboge, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5.     Uboštvo je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemno uboštvo in prisilna migracija. Uboštvo ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hrkati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje uboštvo. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Uboštvo duši pobude številnih mladih, ker jim onemogoča na poti do dela. Uboštvo hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Uboštvo zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike uboštva se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi ubogi, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo božji blagoslov.

6.     Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan ubogih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do ubogih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečevanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli deljenju z ubogimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7.     Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem ubogih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo uboge in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo ubogi, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8.     V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je 'naš', kar nakazuje deljenje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9.     Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani k pomoči ubogim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan ubogih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo deljenje z ubogimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Ubogi niso težava: ubogi so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

 

V Vatikanu, 13. junija, 2017
Na god svetega Antona Padovanskega

FRANČIŠEK