Nagovor škofa Andreja Glavana pri maši vstajenjskega jutra

1. 4. 2018, ob 6.30, novomeška stolnica

Dragi bratje in sestre!

Najpogostejše besede v velikonočnih voščilih, ki jih prejemamo, so: »Želim ti, želim Vam vesele velikonočne praznike.« Res velika noč, največji krščanski praznik, je praznik veselja, vendar v resnici le za verno srce. Velikonočno veselje se poraja iz vere, da Kristus je vstal, premagal smrt in s tem razrešil temeljni problem človeštva. To pa je strah pred smrtjo, misel na kruto resničnost sveta. Kristus nam je z vstajenjem odstrl horizonte večnega življenja in s tem osmislil, kar je prav tako pomembno, tudi zemeljsko življenje. Smrt je dejstvo, pred katerim odpove človeška modrost in je ne dojame nobena učenost. Ta lahko le podaljša življenje za nekaj let.

Če Jezus ne bi vstal od mrtvih, ne bi nikomur prišlo na misel, da bi napisal evangelije. Apostolu Pavlu ne bi prišlo na misel začeti misijonsko delo po Mali Aziji, preko Grčije vse do Rima in Španije. Dejstvo je, da je rimska oblast pod upraviteljem Poncijem Pilatom in zlasti pozneje na križe pribila na tisoče mladih judovskih upornikov, ki so se branili proti rimski okupacijski oblasti. Pozneje je prišlo celo do razrušitve Jeruzalema in templja. V suženjstvo ali na delo v rudnike pa so odpeljali veliko množico upornikov. Brez vstajenja bi tudi Jezus bil eden od premnogih idealistov, ki so se sicer borili za dosego plemenitih ciljev, a so bili povoženi.

Evangelisti ne prikažejo Jezusovega vstajenja kot čisti »happy end«, po tragičnem dogodku smrti na križu. A vendar v končni fazi utemeljijo smrt na križu vstajenje kot smrtni udarec vsem mračnim silam zla na poti uresničenja Božjega novega sveta, ki se je začel z Jezusovim učlovečenjem iz Device Marije in z Jezusovim razglasom Božjega kraljestva. Velikonočna vera ni le v tem, da je Kristus vstal in da bo to temelj tudi vašega vstajenja ob koncu časov. Ne. Ta vera vsebuje tudi, da je možno vzpostaviti nov način bivanja na zemlji. Z močjo Kristusa in njegove besede je možno postaviti nove temelje za družbo. Ko izpovedujemo: »verujem v vstajenje mesa in večno življenje,« se ne omenja smrt. Danes v Ameriki obstaja veliko ustanov, ki dajejo možnost, da se človek odloči za zamrznitev v tekočem heliju, z željo in upanjem, da ga bodo čez čas oživeli. Tudi če bi znanosti to uspelo, to ne bi bilo nobeno vstajenje, ampak le oživitev uspavanega in zaledenelega trupla, vendar spet za nekaj časa zemeljskega življenja.

Vstali Kristus je edini smisel življenja. Je most čez prepade bivanja in zgodovine. Kot zmagovalec večne smrti in gotovost nesmrtnosti.

Velika noč pa je za nas kristjane tudi obnova obveze, da sprejmemo to veliko ljubezen, ki jo vstali razlivaj na človeštvo. In kako? Tako, da ljubimo, kar je za krščanstvo bistveno: Boga in po njem vse brate, kajti ko ljubimo, živimo novega človeka, kakor pravi sveti Pavel, in to je Vstali v nas. Ko se ljubimo med seboj, je On, Vstali sredi med nami. Jezus je namreč zagotovil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu – to je v njem – tam sem jaz sredi med njimi.«

Kristjani moramo ljubiti vse ljudi vrez razlike, da bi uresničili tisto vesoljno bratstvo, ki ga je On prinesel in gojil na zemlji. Le tako svet lahko postane boljši, sicer se lahko vedno bolj pogreza v nesmisel, sovraštvo in nered.

Če bi kristjani živeli kot velikonočni kristjani, bi vse minute našega življenja bile obsijane z milostjo, vsaka težava in križ bi nam bila v blagoslov, namesto lakote po zunanjih uspehih, bi nas grizla lakota po dobrih delih. Starali bi se in se bližali smrti ne v rastoči grozi niča, ampak v pričakovanju srečanja z Njim, ki je rekel: »Jaz sem alfa in omega, prvi in poslednji.« Ne recimo prehitro, da bi taka vera bila prevelik božji dar, temveč jo sprejmimo kot resnično možnost in si prizadevajmo zanjo.

Vsem želim tega veselja in odločenosti, da želimo v sebi in okoli nas uresničiti to ljubezen Gospodovega vstajenja.

Amen.