V soboto, 25. avgusta, je na Zaplazu potekalo tradicionalno škofijsko romanje bolnikov, invalidov in starejših na Zaplaz. Kljub slabši vremenski napovedi se je zbralo veliko število romarjev, ki so se v boleznenskih in starostnih tegobah priporočali blaženemu Alojziju Grozdetu in Zaplaški Materi Božji.

Že pred mašo je bilo na voljo več spovednikov za podelitev zakramenta sprave. Pol ure pred mašo se je začela skupna molitev rožnega venca. Ob 10.30 pa se je začela sv. maša, ki jo je vodil novomeški škof Andrej Glavan. Zbrane je pozdravil voditelj škofijske komisije za karitativne dejavnosti in predsednik škofijske karitas Ciril Murn, ki je tudi pripravil srečanje. V nagovoru je škof Andrej spomnil, da v svojih resničnih težavah, pogosto pozabimo videti tudi vse dobrine, ki pa jih vendarle še imamo. Tako se tudi v bolezni lahko zahvaljujemoza vse, ki skrbijo za nas, za številne materialne in duhovne dobrine, ki nam vendarle še ostanejo. To lahko v nas spodbuja držo hvaležnosti, ki nam potem tudi pomaga potrpeti v preizkušnjah. Po pridigi je pet duhovnikov po cerkvi delilo zakrament bolniškega maziljenja.

Svojcem, ki skrbijo za bolne in ostarele sorodnike, delavcem v socialnih in zdravstvenih ustanovah ter vsem sodelavcem, ki so pripravili letošnje srečanje na Zaplazu se lepo zahvaljujemo. Pri maši je prepeval pevski zbor župnije Prečna, skupaj z novomeškimi bogoslovci pa so ministrirali ministranti iz župnije Stara Cerkev. Romanja so se udeležile tudi večje skupine iz Medobčinskega društva invalidov Dolenjske in Bele krajine, Medobčinskega društva amputirancev Dolenjske in Bele krajine, iz Dekanije Kočevje in iz Ribniško-Sodražiškega konca.


Nagovor škofa Glavana pri maši na romanju bolnikov

Dragi bratje in sestre v Kristusu, še posebej vsi, ki ste preizkušani v bolezni in starosti, vsi, ki jim stojite ob strani doma ali jih danes spremljate in pomagate. Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice. Vsem velja pozdrav in priznanje za pogum, da ste prišli kljub napovedim o slabem vremenu. Posebej pozdravljam skupine, ki ste prišle z avtobusi, iz Kočevskega, iz Stopič in okolice Novega mesta in vse druge večje skupine.

Leto je naokrog in spet smo zbrani pri Mariji in mučencu Alojziju Grozdetu. Obema se bomo priporočali, naj nam pomagata s svojo priprošnjo nositi težo bolezni, invalidnosti, starosti, osamljenosti.

Nekateri so v tem letu od našega zadnjega srečanja odšli, na njihovo mesto prihajate drugi. Procesija bolnih, invalidnih in ostarelih se dopolnjena nadaljuje in se bo nadaljevala do konca sveta, ker je to naš delež po izvirnem grehu.

Tu naj bi začutili pripadnost Cerkvi, drug drugemu, da bi nabrali moči za svoj vsakdanje življenje, ko nas obišče oslabelost, občutje zapuščenosti, nejevolja, dvomi, kar vse lahko rahlja našo vero. Tu naj bi nabrali moči za šolo trpljenja. Ta šola ni lahka. Grški mislec Ajshil je rekel: »Človek je vajenec, bolečina njegov mojster. Kdor je trpel, tisti nekaj ve, nič pa ne ve, kdor ni nič trpel.«

Prosili bomo za moč v trenutkih, ko se bomo življenjsko dotolčeni spraševali: Kje je Bog ljubezni, Bog dobrote? Priklical nas je v bivanje, a smo taki, kot smo, šibki, nebogljeni. Današnjo družbo zanima le uspeh, velja le tisto, kar šteje ali prinaša slavo. Taka družba izgublja smisel za trpljenje, ker nič ne štejejo duhovne vrednote.

Da sprejmeš zavestno prepričanje, ki ga je zapisal duhovni pisatelj Poppe: »Delati je dobro, moliti bolje, najmočnejša stvar pa je trpljenje,« moraš imeti močno vero. To je posebna milost.

Vse tegobe pa lažje sprejmemo in nad Bogom bomo manj godrnjali, če vidimo zglede, kako so nekateri drugi hvaležni za darove, za zdravje, za pomoč, ki se nam zdi samoumevna. Pokojni p. Miha Žužek, jezuit, ki je imel dve sestri redovnici v misijonih in tri brate duhovnike, omenja delo svoje sestre redovnice, ki je bila tudi zdravnica v misijonih. Svoje delo v Indiji, Meniji, Ugandi … in doživetja je opisala v glasilu Zdravstvene zbornice Slovenije. To so pretresljivi spisi. Sestre so za operacijo izbirale samo najtežje bolnike, ker niso mogle vseh. Letno rešimo 150 žena z raztrgano maternico, ki bi pri prvem porodu gotovo umrle. Mleka ljudje sploh niso prekuhavali, saj večkrat sploh niso imeli kuriva. Vodo so pili iz luž, po katerih so hodile krave, zato so s pomočjo iz tujine izkopali 135 vodnjakov z zdravo vodo. Operirale so tudi prizadete od trahoma?? ali očesne mrene, toda le na eno oko. V pomanjkanju časa in denarja so tako malo pomagale večjemu številu ljudi. Vsakomur je moralo zadostovati eno samo oko. Okrutno. A bolniki so bili presrečni in hvaležni. Seveda, kaj bi dal slepec, ko bi videl vsaj na eno oko! Vsakdo je pozneje, če je mogel, poskrbel še za drugo oko, toda za prvo silo mu je bilo bistveno pomagano in bili so srečni in veseli.

Človek se zave svoje obdarjenosti šele ob neprimerljivem položaju drugih. Anthony de Mello, znani jezuitski pisec pripoveduje o možu, ki ni mogel odpustiti Bogu, kako da ga pusti brez čevljev. Dokler ni srečal človeka, ki je bil … brez nog. Na čevlje še pomislil ni.

Nas pa velikokrat razjeda nezadovoljstvo, ker se nam zdi samoumevno, da imam dve očesi, dve roki in nogi in še in še. Pa zdravo srce, stanovanje in avto, otroke, službo … Kako bogati smo! Razmišljajmo o tem, pa bomo spoznali, kako privilegirani smo. To bo v nas budilo hvaležnost za to, kar imamo in se ne bomo imeli za največje reveže.

Hkrati pa bomo hvaležni tudi tistim, ki nam pomagajo v starosti, v bolezni, lajšajo osamljenost, skrbijo za to, da nič nujnega ne pogrešamo, ki z vami potrpijo in so pripravljeni človeka poslušati, ko mu je hudo.

Hvaležni pa bodimo predvsem Bogu za življenje, pomoč in tolažbo, ki jo prejemamo po zakramentih, zlasti po evharistiji in po zakramentu bolniškega maziljenja, po katerem Kristus nevarno bolne krepi, njihovo trpljenje posvečuje in ga z njimi nosi. Marija, zdravje bolnikov, utrdi nam vero v Božjo ljubezen. Tvoj sin Jezus Kristus je sprejel za naše odrešenje pot trpljenja in smrti na križu. Tudi ti si z njim trpela in vztrajala vse do konca kalvarijske daritve. Izprosi nam trdno vero tudi v hujših preizkušnjah. Ti si izprosila že veliko čudežev nad bolniki, zato te kličemo Zdravje bolnikov. Prosi za nas, da bomo zvesti do konca. Darujemo ti svoje preizkušnje za nove duhovniške in redovne poklice.

Amen.