23. februarja 2018 smo se na Mirni spomnili 75-letnice najdenja trupla blaženega mučenca Alojzija Grozdeta v dolini Vejeršce pod gradom na Mirni. Župnija Mirna je ob tej priložnosti pripravila pobožnost z molitvijo križevega pota in sv. mašo ob 18.00 uri v župnijski cerkvi. Pri maši smo se posebej pridružili tudi prošnji papeža Frančiška, da bi ta dan obhajali kot poseben dan molitve in posta za mir, s posebnim namenom za državi Kongo in Južni Sudan. Po maši smo zapeli litanije bl. Alojzija in prejeli blagoslov z mučenčevimi relikvijami, ki smo jih nato lahko še osebno počastili.

Blaženi Alojzij Grozde - prosi za nas!


Nagovor župnika Roberta Hladnika pri maši v župnijski cerkvi na Mirni ob 75. obletnici najdenja trupla bl. Alojzija Grozdeta

Če se ozremo nazaj, do koder so s svojim znanjem pririnili razni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z začetki življenja in človeštva, so izrednega pomena razne podobe, kraji in žrtveniki, ki nam govorijo o odnosu človeka iz pradavnine o smrti in z njo povezanimi obredi, pokopi ali zažigi. Z globokim spoštovanjem so gledali na skrivnostno vprašanje smrti, urejevali in obiskovali grobove prednikov, obenem pa gojili tudi vero, da njihovi predniki, ki so umrli, nekje so – niso šli v nič, ampak so v nekem novem svetu.

Glede na vse to njihovo ravnanje, so potem določene odgovore dajala tudi različna verstva. Že kratek sprehod po Stari zavezi, nam nakazuje spoštljiv odnos do smrti, teles umrlih, molitev in obredov ob smrti in končno do pokopa. Po pokopu pa spominjanje – kolikokrat beremo – spominjajte se njihovih del, življenja, vere …

Raznorazne kulture in verstva so tako pripeljale do ene osnovnih pravic vsake osebe, da se ob smrti od nje poslovimo, da ima pravico do groba in s tem tudi spomina. Vse to se kulturnemu, izobraženemu ali neukemu, vernemu ali nevernemu zdi nekaj povsem normalnega in logičnega.

Žal pa so vedno obstajali tudi ljudje, ki so – če rečemo po svetopisemsko – imeli zakrnjeno srce. In to do živih in mrtvih ljudi, predvsem pa do Boga. Tako so se mnogi sami začeli postavljati na mesto vsemogočnih bogov in teptali ter zatirali vse okrog sebe. In prav neverjetno je, da bolj ko človek napreduje v nekem znanju, tehniki in vsesplošnem napredku – več je takih zakrknjencev.

Danes smo zbrani na Mirni, ker se spominjamo. Leta 1943 – torej pred 75 leti je bil na novo leto tukaj pri nas mučen in usmrčen Alojzij Grozde. Preprost fant; dijak; globoko prežet z vero; navdušen za širjenje svoje vere; mladenič s smislom tudi za šport in humor; človek na križišču odločanja kaj bom v življenju počel; otrok na poti k mami in ostali družini; … Vse to se v eni noči zaključi. Zaradi zvestobe Bogu in narodu je likvidiran. V zasliševanju in mučenju imajo krvniki zakrknjeno srce. In tako ostane tudi ob vprašanju – kam s tem napol mrtvim fantom? Odložimo ga nekam v gozd. Prav tako kot že prej in še več kasneje mnoge slovenske otroke, fante, dekleta, može in žene. Neznano kje; v gozdu; luknjah; rovih; breznih; … Tisoči brez slovesa, molitve, groba. In res tudi on ostane brez slovesa, brez obreda, brez groba. Ves mesec januar – vse do 23. februarja. 54 dni – in kot bi božja roka vodila mlade in otroke iz bližnjih vasi, da so šli tja nabirat zvončke. Kot bi Bog želel reči – sedaj se pa spominjajte čudovitih božjih del! Kako? Je mar mučenje in smrt nekaj čudovitega? Ne. Čudovita pa je vera mučenega. Čudovita je njegova zvestoba. Čudovit je njegov zgled preprostega in normalnega dijaka in katoličana. Čudovita je zmaga življenja pri Bogu in ne laži in podtikanj, ki sta delo hudobnega duha.

Bratje in sestre! Spominjamo se čudovitih božjih del v življenju bl. mučenca Alojzija Grozdeta. Danes po 75 letih, ko se mu lahko priporočamo zase – za našo vero, našo zvestobo; za resnico; za naše pristno krščansko življenje; za naše zdravje na duši in telesu; za naše otroke in mlade; za našo domovino Slovenijo; za mir in pravičnost; za medsebojno odpuščanje in spravo …

Robert Hladnik, župnik