Osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev praznik Srca Jezusovega.

Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega pritekajo vsa velika dela za naše odrešenje. Jezusovo srce je prispodoba za tisto ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode.

Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca.

Pobožnost se je spet poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu. V času hladnega janzenizma so dala močno pobudo za pobožnost do Srca Jezusovega videnja svete Marjete Marije Alacoque (1673-1675). Vodstvo Cerkve je bilo dolgo časa močno nenaklonjeno gibanju, ki ga je sprožila sv. Marjeta Alacoque. Šele okrog 100 let po prikazovanjih, ki jih je imela sveta Marjeta, je papež na prošnjo poljskih škofov leta 1765 potrdil praznik Srca Jezusovega za Poljsko in ga leta 1856 razširil na vso Cerkev. Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.

Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.

Povzeto po: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 87 - 88, preko spletne strani www.kapitelj.com