V ponedeljek zjutraj, na god blaženega Antona Martina Slomška smo imeli v stolnici poslovilno  sveto mašo in tako zaključili letošnje Baragove dneve. Pri pridigi  nam je g. škof Glavan spregovoril o Slomškovem življenju, njegovem pomenu in njegovi blaženi smrti. Po zadnjem obisku Baragovega groba in osebni molitvi smo se odpravili na pot v Lemont. Med vožnjo smo poleg petja in molitve slišali tudi veliko vtisov, ki so jih pripovedovali udeleženci našega romanja. Čutiti je bilo veliko zadovoljstva, veselja in ganjenosti nad tem lepim dogodkom. Gotovo je največ pozornosti in odobravanja požela razglasitev Barage za častitljivega božjega služabnika. Zaznati je bilo tudi veliko upanje, da bo ta heroj vere razglašen za blaženega še v letu vere. Slišali smo lahko o njihovi osebni hvaležnosti, da, do neke mere celo zadoščenosti, da se je postopek po tolikih letih le pričel zaključevati. Starejša gospa je ob tem vedela povedati, da je njena mati že leta 1921 namenjala del njihovih sredstev za začetek procesa beatifikacije škofa Baraga, saj je bila trdno prepričana v njegovo svetost. Naj na tem mestu navedem pomenljiv dogodek, ki ga je marquettski škof Alexander Sample predstavil pri banketu. Na dan, ko so v Rimu kardinali odločali o priznanju kreposti škofa Baraga, je v mestu, kjer zelo redko sneži, prišlo do snežnega viharja. Kardinali so negodovali nad težavami, ki jih je v prometu povzročil sneg. Nato pa so prebirali življenjepis misijonarja Friderika I. Baraga, ki je v izjemno težkih okoliščinah, to je v mrazu ter velikem snegu, goreče opravljal svoje poslanstvo. Domači škof je v tem videl veliko znamenje, saj se nič ne zgodi po naključju, kakor je rekel.

Poleg vsega, so bila vsaj za nas, ki smo prišli iz Slovenije, zanimiva tudi srečanja z našimi rojaki v tej deželi.  Lepo je bilo, ko smo skupaj molili, prepevali.  Posebej pretresljiva je bila izpoved ene od udeleženk. Spomnila se je svoje mame, ki je zbolela in padla v komo. Stanje se je slabšalo in ko je že kazalo, da se bliža konec, so ob njeni bolniški postelji spregovorili v slovenskem jeziku. Tega niso uporabljali že več kot štirideset let. Po nekaj trenutkih se je mati zbudila iz kome in počasi okrevala. Res je, da slovenski jezik tu v Ameriki počasi ugaša, saj smo žal verjetno priče zadnji generaciji, ki se je v njem še sposobna sporazumevati. Kljub temu »v njih še vedno bije slovensko srce«, kot je povedal škof Glavan v svojem sobotnem nagovoru.

Hvaležni smo za velikega priprošnjika škofa F. I. Baraga in za lepo druženje z našimi rojaki, ki so tako kot škof Baraga v daljnih krajih našli svoj novi dom.

Dejan Pavlin in Mitja Bulič, bogoslovca na Baragovih dnevih v Marquettu